Vsako jutro je praznik

Miha Gašperin je 44-letni nekdanji Grosupeljčan, ki zdaj živi v tretjem nadstropju bloka v Trebnjem. Je med tistimi srečneži, ki so mu, hudo bolnemu, presadili srce. Ko Gašperina vprašam po datumu rojstva, kot iz topa ustreli: »2. junij 2015.« Da, to je rojstni dan, ko se je po presaditvi srca znova rodil. Po horoskopu je lev, torej je svojevrsten bojevnik, sicer rojen 11. avgusta 1972.

Miha se je v mladosti oblačil podobno kot Jovanotti, italijanski kantavtor in raper, ki je bil njegov vzornik. Pozneje so ga začeli klicati Džovo in tako je ostalo vse do danes. Izšolal se je za orodjarja in se zaposlil. Nato je odprl še popoldansko obrt za prodajo in popravilo koles.

»Težave so se začele pred šestimi leti,« začenja pripoved. »Na sistematskem pregledu so ugotovili motnje ritma srca. Tudi počutje je bilo slabše, zmogljivost se je zmanjševala. Temu nisem posvečal posebne pozornosti. Potem sem šel v bolniško in začele so se preiskave pri kardiologih. Dobil sem defibrilator, ki so mi ga vstavili pod kožo na srčni strani. Do njega vodita dve žički. Ko zazna motnjo ritma, se sproži. Doživel sem spontana proženja in občutek je bil zares grozen; zabliska se in močno poči pa še smrdi. V glavi nastane bliskovita eksplozija. S tem je grozno živeti, saj nikoli ne veš, kdaj se bo naprava spet sprožila. Žal moram priznati, da teh stvari na začetku nisem jemal preveč resno. Nikakor se nisem mogel sprijazniti s tem, da sem bolan. Tudi tablet nisem redno jemal.«

Operacija ob dveh zjutraj

Potem so ga poslali na presaditev matičnih celic, ki so jih nalagali na obolele dele srca, da bi se obnovilo. »Že pred štirimi leti so mi omenjali presaditev srca,« pravi Miha. »Vmes sem dobil zdravilo levosimendan oziroma simdax, po katerem sem bil kot nov. Spet sem dobil moč in tudi nobenih bolečin nisem čutil. Zdravilo je delovalo mesec ali dva. Nato sem šel na drugo presaditev matičnih celic, vendar pomembnejše razlike nisem občutil. Počasi sem se začel zavedati svojega ne preveč dobrega stanja.«

Kmalu po začetku lanskega leta se je zdravje poslabšalo. »Zelo težko sem prišel v tretje nadstropje v bloku, zelo težko sem dihal in kašljal,« pove Miha. »Spal sem lahko samo sede ali pa sem ponoči hodil. To je bilo zares grozno. Ostajal sem doma in načeloma sem bil ves čas v pižami. To so bili že slabi znaki. Četrtega marca 2015 sem imel reden pregled v kliničnem centru v Ljubljani, kamor sem se še pripeljal sam. Na ultrazvoku so ugotovili, da mi je srce zalila voda in da imam pri njem strdek. Takrat so mi zdravniki dejali, da se bo treba začeti pogovarjati o presaditvi. Dali so me na urgentni seznam. Pričakoval sem, da bom na darovani organ čakal doma, a so me zadržali v bolnišnici. Prišel sem v bundi, odšel v majici s kratkimi rokavi.«

Pred presaditvijo srca je še vedno nekoliko okleval. Nastopil je odločilni dan. Drugi junij 2015. Bila je noč, ko so ga prišli iskat: »V bolnišnici je vladala tišina. V sobo, kjer sva bila dva čakajoča in upajoča, je stopila medicinska sestra z dežurno zdravnico. Vedela sva, da se nekaj dogaja. Sestra je gledala v mojo smer in se smehljala. Poklical sem ženo in prijateljico ter jima povedal, da bo operacija ob dveh zjutraj. Odpeljali so me v operacijsko dvorano, kjer sem dobil anestezijo.«

Dogajale so se čudne stvari

Načeloma je operacija uspela, toda … Kako se je prebujal? Začenja se srhljiva zgodba za močne živce: »Tukaj se je pa nekoliko zapletlo. Štiri ali pet dni sem bil v komi. Ko sem dobil novo srce, mi je zvečer prenehalo delovati. Priključili so me na zunanji srčni obvod, nato sem dobil še okužbo. Prejel sem dva antibiotika, na katera sem bil alergičen. Nato so mi odpovedale vse mišične celice, nastopila je mišična distrofija. Bilo je zelo hudo in bojeval sem se za življenje. Čez nekaj časa je srce začelo čudežno delovati. Prijateljica je poklicala mojo ženo, ta pa mojega bioenergetika, da mi je v hudih urah v operacijski dvorani na daljavo pomagal. Mislim, da je malo pripomogel k temu, da je srce začelo delovati. Stanje se je začelo izboljševati, še ko sem bil v centralni intenzivni terapiji (CIT). Dogajale so se mi čudne stvari. Prikazovali so se mi vrtiljaki, veliki zasloni, barvni dimi, veliko ljudi … grozno. Sploh ne moreš priti v resnični svet in ne veš, kaj se s teboj dogaja. Vedel sem le, da ne morem premikati nog. Tudi rok ne. Spet se mi je zdelo, da smo sedeli na vrtečih se foteljih, pekli so potice, bila je popolna zmešnjava. Po petih dneh so me iz CIT premestili na intenzivno nego v peto nadstropje UKC. Toda ni mi bilo jasno, zakaj ne morem hoditi in uporabljati rok. Nato me je v roke vzela fizioterapevtka. Stanje se je počasi le začelo izboljševati, bilo je pa zelo težko.«

Ko je prišel domov v Trebnje, ga je bilo po svoje strah. V bolnišnici je bil le v oskrbi, osebje in s tem morebitna pomoč sta bila blizu. Zdaj mora paziti, da ne stakne okužbe, način prehrane je moral precej spremeniti in še marsikaj drugega. Njegov imunski sistem je popolnoma podrt. Izogibati se mora domačim živalim. Tudi gradbena dela niso zaželena. »Ni preprosto,« poudari Miha. »Se pa navadiš na drugačen način življenja. Po devetih mesecih po operaciji sem šel na Šmarno goro.«

Skrbi za svoje novo srce

Darovanje človeških organov je anonimno. Miha ve le, da je bil darovalec mlad fant, Slovenec, in da je bilo srce zunaj le eno uro: »Ko sem prišel domov, sem napisal anonimno zahvalo, ki sem jo nesel na Slovenija Transplant. Brez mojih podatkov so jo posredovali svojcem. Vem le to: zdravnik, ki me je operiral, mi je dejal, da imam v sebi dirkalnega konja in naj ga čuvam.«

Džovo zdaj živi, recimo temu, normalno življenje. Ukvarja se s športom. »Zdaj živim!« na kratko odgovarja Miha. »Zame je vsak dan praznik. Praznik je vsako jutro, ko se zbudim. Poskušam izkoristiti življenje na polno. Veliko se gibam – zmerno. Za obletnico novega rojstva, to je bilo 2. junija letos, sem šel 4. junija na kolesarsko tekmovanje s ponijem na Vršič. Del proge sem tudi prehodil ob kolesu, ampak namen je bil izpolnjen. Gledal sem nase in poslušal srčni utrip. Pokazal in dokazal sem, da lahko z voljo marsikaj naredimo. Tridesetega oktobra bom sodeloval na Ljubljanskem maratonu na 10-kilometrski progi.«