Lajka je nekoč delala v italijanskem cirkusu. Jože Rožmanec jo je prvič videl že pred leti in se ponudil, da jo reši težkega življenja. A cirkuški lastniki niso hoteli o tem nič slišati. Kmalu pa so ga sami poklicali in ga vprašali, ali jo lahko odpelje, saj je cirkus bankrotiral. Odtlej kamela Lajka zadovoljno žveči seno v Jožetovem živalskem parku.
Vsak prebivalec v Zoo parku Rožman na Vrzdencu pri Horjulu ima za seboj tragično zgodbo, ki pa se je srečno končala. Lajkin najboljši prijatelj, enooki poni Jack, je bil tako rekoč že na poti k mesarju, ko ga je Jože rešil usode in pripeljal domov.
Kako pomagati živalim
Jože Rožmanec je z njimi povezan že od otroštva, ko je začel skrbeti za srninega mladiča. Iz tega je nastala življenjska zgodba človeka, ki pomaga živalim. Pred leti je delal tudi kot oskrbnik v ljubljanskem živalskem vrtu, a to poglavje se ni lepo končalo. Ker je, kakor pravi, opozarjal na nepravilnosti, ki so se dogajale, so ga degradirali v vzdrževalca, na koncu pa odpustili na podlagi konkurenčne klavzule, ker je imel sam živalski park. »Na to, kar počnem, ne gledam skozi število živali, ampak skozi to, kako bi jim pomagal,« pravi Jože. »Ni samo človek tisti, ki potrebuje pomoč, včasih so živali še bolj izpostavljene trpljenju. Ljudje vsaj povemo, kje nas boli, one pa so tiho v svoji bolečini. Ne zdi se mi pošteno, da pri tem vsi gledamo stran.«
Trenutno jih ima v oskrbi okoli dvesto, od kanarčka do medveda. Emuja sta bila preblisk v Nemčiji živečega zdomca, ki je kupil dva para in računal, kako bo služil z jajci in pridelavo mesa. A ptičev ni poznal. »Ko je po treh letih ugotovil, da ne bo ne mladičkov ne jajc, se ju je hotel znebiti po hitrem postopku. Na srečo je poklical mene,« se spominja Jože. Zgodba s kokošmi pasme marans je bila podobna. Ker imajo njihova jajca rdečo lupino, si je nekdo zamislil, da jih bo prodajal kot nekaj ekskluzivnega – a odkril, da jih znesejo premalo. Na Vrzdencu živita tudi kenguruja. »To je klasična zgodba iz živalskih vrtov. Samčki ne gredo v promet. Mladički so jeseni že odveč, saj so na poti novi in ti bodo atrakcija naslednjo pomlad. Če jih nimajo kam dati, jih prihodnje leto preprosto ni več. A o tem se ne govori,« resno pove.
Veliki kosmatinec
Medved Tim je bil odpisan že kot mladič. Namenjen je bil italijanskemu poslovnežu, da bo nagačen stal na njegovi pisalni mizi. »Nekateri si zaželijo kipec, drugi vazo z rožo, ta pa si je zaželel medvedjega mladiča.« Po letu pregovarjanja ga je Jožetu le uspelo prepričati, da ga je prodal. In medo je zrasel v veličastno 300-kilogramsko zverino.
Ježevec je prišel iz ljubljanskega živalskega vrta – še iz časov prejšnje uprave, ki je Rožmanca vzela v službo. Ker so se pač namnožili, so čakali v zakulisju. Na Vrzdencu živi tudi nekaj himalajskih tarov, edinih predstavnikov te vrste pri nas. Dobil jih je iz velikega zooja v sosednji državi, kjer jih ni čakalo nič dobrega. Kozorogi so prišli iz Švice, kjer so v nekem parku čakali na zakol. Želve, ki trenutno prezimujejo, pa so bile na poti v italijansko restavracijo, ko so jih odkrili slovenski cariniki.
Jože ima na domačem posestvu dovolj prostora za vse živali. Že zdavnaj so postale del njegovega življenja in nanje ne gleda kot na strošek ali delo. »Marsikdo me vpraša, kako sploh preživim. Včasih še sam ne poznam odgovora,« sklene Jože Rožmanec.
Pomoč je vedno dobrodošla
Od lanske pomladi z Jožetom sodeluje tudi marketinška agencija Directa in mu pomaga pri trženju ter iskanju pokroviteljev in donatorjev. »Podjetja se odzivajo, a širša javnost Zoo parka Rožman še ne pozna,« je dejala predstavnica agencije Aleksandra Flegar. Kdor bi želel pomagati, lahko naveže stik z Directo po telefonu 01/530-55-00.
