Star slovenski pregovor pravi: dober glas seže v deveto vas. V sodobnih časih bi ga lahko malce parafrazirali: vsaka vas ima svoj glas. In dobesedno ima skoraj vsaka slovenska občina svoje glasilo. Nekatera so bolj ali manj lokalni politični pamfleti, v drugih beremo o dogodkih v lokalni skupnosti, spet tretja so že pravi časniki ali revije, kakršnih se ne bi sramovali niti največji medijski založniki. Vsa pa imajo skupno značilnost: vezana so na okolje, v katerem se ljudje poznajo in jih zanima, kaj se dogaja v njihovi bližini, bolj kakor, denimo, ali so Palestinci in Izraelci že kaj bliže mirovnemu dogovoru. Imajo pa še nekaj skupnega: po navadi so v občinskih glasilih precej dobro zastopani župani.
Kontrasti
Poglejmo za začetek v prestolnico. Glasilo Mestne občine Ljubljana se imenuje preprosto Ljubljana. Naklada je za slovenske razmere velikanska – 121.500 izvodov –, hecno pa je, da se župan največje občine v državi, zamrznjeni vodja vladajoče stranke in na splošno eden najbolj znanih Slovencev Zoran Janković, v njej pojavlja bolj po izjemi kakor pravilu. V decembrski številki je z njim opravljen razmeroma obsežen intervju, drugače pa se ljubljanski župan, ki se sicer brez spremstva rad sprehaja po Ljubljani in rokuje z meščani, v občinskem glasilu pojavi le na nekaterih manjših fotografijah, kjer je treba kar dobro napeti oči, da se ga prepozna med drugimi. No, treba je priznati, da je Janković dobro izpostavljen v velikih medijih.
Povsem drugače je v koprskem občinskem glasilu, kjer se je župan Boris Popovič v septembrski številki pojavi 16-krat, in to ne le na majhnih slikah (morda smo ga kje celo spregledali...), ampak na lepih, profesionalno narejenih fotografijah. A to niti ni veliko: v predlanski decembrski številki je nastopal na kar 38 fotografijah! Res pa je, da je bila to novoletna izdaja na 72 straneh, medtem ko je v septembrski redni številki KP-MOK, kakor se imenuje koprsko občinsko glasilo, precej prostora prepustil novemu predsedniku uprave Luke Koper Gašparju Gašparju Mišiču, ki se je pojavil na (najmanj) enajstih fotografijah, na več posnetkih skupaj s Popovičem. Morda ni odveč omeniti, da je tudi koprski podžupan Danijel Cep pogost gost na straneh KP-MOK: v predlanski decembrski številki ga je bilo mogoče opaziti na 16 fotografijah, kar je precej nad (neuradnim) povprečjem slovenskih županskih fotografij v občinskih glasilih.
Od Maribora do Pirana
In kako je drugje po Sloveniji? V drugem največjem mestu v državi nimajo osrednjega občinskega glasila za celotni Maribor, ampak posamezne mestne četrti in krajevne skupnosti izdajajo svoja. Tako imajo v Mariboru kup glasil: Krajevni list Malečnik, Glasilo mestne četrti Ivan Cankar, Naš kraj (KS Limbuš), Glasilo mestne četrti Nova vas, Pobreške novice, Glasilo mestne četrti Radvanje, Studenčan, Glasilo mestne četrti Tabor in Tezenčan. Upamo, da nam ne zamerite, ker nismo natančno preverili, kolikokrat je v vsej tej množici glasil fotografiran zdajšnji župan Andrej Fištravec – ali pa njegov nekoliko razvpitejši predhodnik Franc Kangler. A po površnem pregledu bi lahko rekli, da razmeroma malokrat.
V Grosupljem že 39 let izhajajo Grosupeljski odmevi. V zadnji lanski številki se grosupeljski župan Peter Verlič pojavi sedemkrat. Na drugem koncu Slovenije, natančneje v Miklavžu na Dravskem polju, izhaja glasilo Naši izviri, kjer se tamkajšnji župan Leo Kremžar, sicer vajen politike in medijev na državni ravni, saj je bil poslanec državnega zbora pa tudi novinar, v novembrski številki pojavi le v županovem uvodniku. A kakor kaže, ga imajo občani tudi brez tega radi, saj se trenutno izteka že njegov četrti štiriletni mandat.
Piranskega župana Petra Bossmana so v decembrski številki občinskega glasila Solni cvet ovekovečili desetkrat, od uvodnika, v katerem je pozdravil občane po težkem recesijskem letu, pa do srečanja z malimi vrtičkarji, ki so mu izročili sliko piranskega obzidja, ki so jo sami narisali. Tudi po površini najmanjša slovenska občina Odranci ima svoj bilten, ki ga izdaja enkrat na leto. Župan Ivan Markoja se je v lanski številki pojavil na štirih fotografijah.
Lokalno malce drugače
Potem je tu domžalski Slamnik, ki izhaja že več kot pol stoletja (v preteklosti še pod imenom Občinski poročevalec), zadnje čase pa ga ne izdaja več občina, čeprav je uradno še ostal glasilo občine Domžale, ampak Kulturni dom Franca Bernika Domžale. Nova urednica Slamnika Špela Keber ima povsem časnikarski pristop k oblikovanju in urejanju lokalnega lista, ki se je že pod prejšnjimi vodstvi iz občinskega glasila preoblikoval v konkreten časopis, kjer ne manjkajo niti osmrtnice oziroma zahvale po zadnjem slovesu.
»Nekaj mesecev pred mojim prihodom so občinski svetniki sprejeli odlok, s katerim je občina Domžale izdajateljstvo prenesla na KD Franca Bernika Domžale. Prej je obstajal uredniški odbor, ki so ga sestavljali predstavniki političnih strank, ki imajo svetniške skupine v občinskem svetu – in oni so skupaj z urednico potrdili vse, kar je bilo objavljeno,« je povedala Špela Keber, ki se je za položaj urednice prijavila na razpis.
Načeloma Slamnik urejajo podobno kot preostala občinska glasila: vsak mesec je postavljen rok za oddajo prispevkov, ki jih pošiljajo društva ali posamezniki. Kebrova pa si želi imeti tudi določene uredniške vsebine, denimo več intervjujev z različnih področij, predstavitve zanimivih Domžalčanov in podobno. Tudi pri intervjujih z županom Kebrova noče, da bi jih pripravila županova služba za odnose z javnostjo, ampak naroči neodvisnemu novinarju ali novinarki, naj ga naredi.
»Zaradi omejenih finančnih sredstev si ne moremo privoščiti, da bi sodelavce pošiljali na vsak dogodek, zato, če je le mogoče, društva ali posameznike prosim, da sami naredijo prispevek,« pravi Kebrova. »Seveda ne morem zanemariti ljudskih tem, trudim pa se ponuditi kaj novega, predvsem pritegniti nove priseljence in mlade. To ni županovo glasilo,« poudari Špela Keber. In res, prvi mož Domžal Toni Dragar se v decembrski številki pojavi trikrat: poleg intervjuja je na fotografiji le še na strani, namenjeni starejšim.
Množica glasil
Slovenskih občin je preprosto preveč, da bi lahko prelistali vsa njihova glasila oziroma preverili, kolikokrat je v njih objavljen župan. Lahko pa pokukamo v še nekatera občinska glasila, da dobimo malce boljšo sliko o razmerah. Utegnejo pa biti občinska glasila prav zaradi svoje posebnosti, da v njih pogosto nastopata župan in njegova linija, tudi jabolko spora v občinskih svetih. V Murski Soboti so se svetniki lani veselo prerekali, kako naj bo sestavljen uredniški oziroma izdajateljski odbor Soboških novin, kdo naj bo odgovorni urednik in tako naprej in nazaj. Kakor kaže, so se zadeve toliko uredile, da so novembra lani objavili razpis za odgovornega urednika Soboških novin. In na zadnji seji mestnega sveta javno, v tretje, za štiriletni mandat potrdili Tadeja Buzetija. Mimogrede, župan Anton Štihec je bil v oktobrski številki glasila upodobljen sedemkrat.
Za konec poglejmo še na tri konce Slovenije, da bomo nekako pokrili vse regije. V zadnji Kranjčanki, ki jo izdaja Gorenjski glas, je bil kranjski župan Mohor Bogataj ovekovečen na dveh fotografijah. Slovenjgraški župan Andrej Čas je bil v decembrski številki SGlasila objavljen petkrat, postojnski župan Jernej Verbič pa je v Postojnskem prepihu nastopal dvakrat. Daleč, presneto daleč od, kakor kaže, slovenskega rekorderja, koprskega župana Borisa Popoviča. V
Novomeščani varčujejo
Vse slovenske občine, in teh je 212 po zadnjem štetju, pa le nimajo svojega glasila. Ena izmed takšnih je tudi Mestna občina Novo mesto, kjer so se že lani iz varčevalnih razlogov odločili, da ne bodo izdali Županovega glasila, ki je sicer izhajalo le enkrat na leto, kar je za tako veliko občino precej nenavadno. Namesto tega izdajajo Rast, revijo za literaturo, kulturo in družbena vprašanja, ki lokalne teme obravnava iz drugačnega zornega kota kakor običajna občinska glasila. Po hitrem pregledu revije, v kateri se lotevajo tudi ureditve mestnega jedra Novega mesta, župana Alojzija Muhiča nismo zasledili nikjer.
