ŠENTJERNEJ – Zgodilo se je pred dnevi, četrt ure čez peto popoldne, ko je Simon Udvanc ravno zapustil muzej na prostem v Pleterjah pri Šentjerneju. »Neznanci so polomili vrata na leseni ograji in že začeli vlamljati vhodna vrata Baničeve hiše, ko se je oglasil alarm. Takrat so se razbežali, in ko sem se vrnil v muzej, saj imam alarm vezan tudi na telefon, že nikogar ni bilo več. Saj vlom verjetno ni bil zlonameren, zato tovrstnih vlomov niti ne prijavljam več policiji, mi je pa ostalo vsaj to, da sem slike storilcev objavil na facebooku,« se nasmehne Udvanc, ki z veliko zagnanostjo in predanostjo muzej upravlja že 19 let.
»Takšni vlomi se med sezono dogajajo vsak teden, a zagotovo storilci vrat ne polomijo toliko iz objestnosti, pač pa iz nespoštovanja do kulturne dediščine, torej dediščine našega naroda. To ljudje po večini zelo cenijo, a najdejo se tudi takšni, ki je ne spoštujejo. V takšnih primerih, kot je bil zadnji, bi storilce rad samo vprašal, čemu morajo razbijati, da dosežejo svoj cilj,« razmišlja Simon, ki je imel v letih, kar vodi muzej, vsemogoče izkušnje z nepridipravi, ti so mu enkrat celo ukradli pet metrov drv, pa pocinkano mrežo in kozo. »Enkrat, ko sem šel le na malico, sem, ko sem se vrnil, naletel na gosta, ki je s kolom odpiral ključavnico na Kegljevičevi hiši. Ko sem ga vprašal, zakaj to počne, je odgovoril, da pač ni mogel sneti ključavnice, bil pa je celo presenečen, zakaj ga nadlegujem, saj je hotel le stopiti v hišo,« je dodal sogovornik. Posledice tega nasilnega vstopa so na vratih vidne še zdaj.
A da ne bo vse tako črno; slikovit košček dolenjske zemlje pod Gorjanci le lučaj od samostanskega kompleksa kartuzije Pleterje je priljubljena turistična točka številnih domačih in tujih turistov. V objemu gozda na stari kmetiji, biseru v prikazu eksponatov ljudskega stavbarstva na Dolenjskem, v tišini namreč še danes živi duh preteklosti naših prednikov. In ta bo v pomladnih in poletnih mesecih znova oživel, čeprav tu ni masovnega turizma, kar se sklada tudi z režimom kartuzijanskega samostana, edinega še delujočega v jugovzhodni Evropi.
Na novi lokaciji?
»Prednost gostov muzeja na prostem je gotovo ta, da pridejo v območje tišine, prav mir je pri nas vse bolj cenjen. Tudi zato se posvetimo individualnemu vodenju,« pove Simon, ki se v prihodnjih dveh mesecih pripravlja tudi na obiske šolarjev. Zanimanja za obiske šolske mladine je veliko, saj lahko otroci tu preživijo pester in zanimiv dan; zanje imajo namreč pripravljene različne delavnice, v katerih mladi spoznajo našo dediščino; v lončarski delavnici izdelajo vsak svojega glinastega petelinčka, v delavnici Od zrna do kruha spečejo kruh v stari hiši s črno kuhinjo, spoznajo igre, s katerimi so si nekoč krajšali čas njihovi starši in stari starši. To se dogaja na domačiji iz leta 1833, ki poleg lesenih hišk, kritih s slamo, združuje še skedenj, svinjak s poljskim straniščem, sušilnico za sadje, leseni vodnjak in kozolec toplar, seveda pa ne manjka niti domačih živali.
Je pa obisk muzeja na prostem tudi dobra iztočnica za ogled kartuzije Pleterje. »Smiselno je, da se obiskovalci najprej ustavijo tu, kjer dobijo osnovne informacije o kartuziji in o tem, kam vstopajo ter zakaj je na tem območju potreben mir. V samostanu namreč ni vodenja, je pa na ogled čudovita gotska cerkev iz začetka 15. stoletja, na voljo je tudi samostanska prodajalna, kjer je mogoče kupiti izdelke in pridelke izpod rok menihov, gre za vino, žgane pijače, likerje, medene izdelke, čaje in drugo, možno pa si je ogledati tudi multivizijo,« našteva Udvanc in doda, da bi se moral muzej na prostem z območja, kjer gostuje, preseliti do leta 2021.
»S kartuzijo odlično sodelujem in upam, da bi lahko ta rok podaljšali, a kljub temu moramo razmišljati tudi o možnostih selitve. Zdajšnja občinska oblast je zelo naklonjena muzeju na prostem, zato so vse glasnejše ideje, da bi muzej selili na območje nekdanje gramoznice na robu Šentjerneja, ki so jo zdaj zasipali. A če bi se preselili, ne bi šlo le za prenos teh objektov, temveč bi muzej povečali, združili bi štiri domačije, kar bi postalo največji skansen v državi. Tak muzej bi lahko nadgradili z ekomuzejem, vanj vključili kmetovanje in gostinsko ponudbo, v njem bi bilo možno tudi prenočiti. Postal bi šentjernejski park,« je ob našem obisku razmišljal Simon in dodal, da bi se tako približali stockholmskemu skansnu, kjer bi ponujali tudi storitve lokalnemu prebivalstvu.
To so za zdaj le razmišljanja in ideje, do katerih pa vodi več preprek, največje so predvsem finančne. So pa dokaz, da je volja, čeprav to mnogokrat jemljejo prav pripetljaji, opisani v začetku tega zapisa.
