Vsak sedmi Slovenec je revež

Čeprav je Slovenija med 27 članicami Evropske unije po številu revnih prebivalcev precej zadaj, na 21. mestu, se pri nas število revnih iz leta v leto povečuje. Meje revščine se razlikujejo od države do države. Trenutno v Sloveniji za revne veljajo tisti, ki imajo na mesec manj kot 600 evrov neto. In teh je več kot 270.000, kar pomeni debelih 13 odstotkov prebivalstva.

Med najbolj ogrožene brez dvoma spadajo upokojenci, saj je povprečna pokojnina pri nas le 13 evrov nad pragom revščine (613 evrov). Ob upoštevanju dejstva, da se je letos izplačilo otroških dodatkov in štipendij, ki jih učencem namenja država, zmanjšalo skoraj za polovico, poleg tega pa so mnogi ostali brez različnih varstvenih dodatkov in drugih oblik socialne pomoči, lahko napovemo, da se bo v začaranem krogu revščine kmalu znašlo še več ljudi. Statistični izračuni kažejo, da bi se lahko meja revščine z zmanjševanjem socialnih transferjev nevarno približala 25 odstotkom.

Pasulj poje, ostalo spravi

Kranj ne spada med revnejše občine v državi, vendar je v razdelilnici brezplačne hrane vse več ljudi. To je le ena izmed žalostnih zgodb. Po topel obrok je prišla jezna, žalostna, razočarana in hkrati nemočna. Obupana, a trdno prepričana, da se ne bo vdala, saj mora poskrbeti za svojo šestletno deklico. Krožnik pasulja, klobasa, jabolko in nekaj rezin kruha so pravzaprav edina hrana, ki ji je namenjena ta dan. Pasulj poje, preostalo spravi za večerjo. Od razburjenja se ji tresejo roke.

Brez oklevanja začne 35-letna Kranjčanka pripovedovati zgodbo o začaranem krogu revščine, v katerem se je znašla: »Že zjutraj, ko se zbudim, sem na robu solz. A moram jih zadržati, zaradi punčke. Zaradi nje moram zdržati. Ona je moj sonček.« Vprašanju, kdaj je šla zadnjič v trgovino po vsakdanjo špecerijo, je najprej sledila dolga tišina. In nato besede, ki zarežejo v srce: »Včasih ne grem tudi po 14 dni, saj nimam od kod vzeti denarja.«

Pravi, da dekličin očka ne plačuje preživnine, niti socialne pomoči ne dobi: »Lani sem nekaj dedovala, a denar je šel takoj iz rok za vračilo posojila, zato letos ne dobivam socialne pomoči. Službe trenutno nimam, čeprav sem bila vedno pridna, delala sem med prazniki, ponoči, kadar koli so me potrebovali. Zdaj iščem službo, a težko je, saj vidno izgubljam tako psihično kot fizično moč. Punčka v šoli nima več kosila, saj ga ne morem plačati. Kosilo ji skuha moja mami, a tako ne bo šlo več v nedogled, saj je njena pokojnina nizka. Od dobrodelnih organizacij ne dobim več pomoči, pravijo, da nimajo od kod vzeti. Kam naj se obrnem? Res ne vem več.«

Mačehovska država

Pove, da je podkovana v aranžerskem in cvetličarskem znanju, toda nima trgovske šole, zato je v cvetličarnah nočejo vzeti: »Delala bi kar koli. Naj mi dajo metlo, pa grem pometat cesto. Pridna sem, pripravljena poprijeti za vsakršno delo. Nenehno telefonarjenje in spraševanje, ali imajo kakšno delo, to neprestano čakanje in lažno upanje po razgovorih – vse to me zdaj, po dveh mesecih iskanja dela, že zelo načenja. Najhuje pa je, ker je država v razsulu. Ne vidim izhoda iz tega črnega brezna. Vrata se mi povsod zapirajo, kopljem in kopljem se iz te luknje, a stalno se zasuva nazaj. Nisem lenuh, rada bi delala.«

Tudi njen prijatelj, približno istih let, je prišel v razdelilnico po topel obrok. Večino pogovora zamišljeno molči. Nato pove, da v razdelilnico hodi že vrsto let. Ima težave z zdravjem, pravi: »Država se tako obnaša do nas, da mi kaj drugega kot razmišljanje o tem, da se začnem ukvarjati s kriminalom, niti ne preostane.«

Devet evrov za »brezplačne« obroke?

Podobnih zgodb se v kranjski razdelilnici hrane vsak dan naplete 65. Toliko je tistih, ki jim napotnice s centra za socialno delo vsak dan omogočajo brezplačni topel obrok. Zagotavlja jih Mestna občina Kranj, od 1. januarja morda ne bodo več brezplačni. Na občini so že pripravili odlok, v katerem predlagajo, naj uporabniki razdelilnice vsak mesec plačajo devet evrov.

»Menimo, da se bosta z minimalnim prispevkom oblikovala še večje spoštovanje in odgovornejši odnos do obrokov hrane (ne pravimo, da ju ni, vendar bosta še večji). Če bo odlok v takšni obliki sprejet, bomo zadevo spremljali v praksi. Če bomo videli, da se v praksi ne obnese, bomo preučili možnost ponovnih brezplačnih obrokov,« so pojasnili na kranjski občini in dodali, da prebivalci iz drugih občin hrano, ki jih dobijo v razdelilnici, plačajo v celoti (1,92 evra za vsak obrok).

Na kranjski občini, kjer za razdelilnico hrane iz občinskega proračuna namenijo nekaj več kot 74.000 evrov na leto, so še poudarili, da so teh devet evrov predlagali, »ker so uporabniki prejemniki denarne socialne pomoči, ki se je v letu 2012 z 220 povečala na 260 evrov, in ta denarna pomoč je namenjena tudi prehrani«.

Na čakalni listi jih je 80

Predlog o plačilu devetih evrov je diskriminatoren, je prepričana Mateja Prosen s Centra za socialno delo Kranj. »V razdelilnico hodijo tisti, ki dobijo manj kot 296,79 evra na mesec. Če morajo s tem denarjem plačati najemnino in druge stroške, jim ostane le okoli 50 ali 60 evrov. Devet evrov jim torej pomeni ogromno.« Na čakalni listi, ki bi omogočala dostop do hrane v razdelilnici, so tudi družine, poudari sogovornica: »Če devet evrov pomnožimo s številom članov družine, se težava še poglobi. Poleg tega še ni jasno, ali bo država v prihodnje krčila pomoč, ki jo posamezniki prejemajo zdaj. Vsekakor zdaj ni primeren čas za razmišljanje o plačilu devetih evrov. Truditi bi se morali preprečevati revščino, ne pa jo povečevati.«

Izmed tistih, ki vsak dan pridejo v razdelilnico hrane, jih ima težave z alkoholom med 20 in 25, preostali pa, poudari sogovornica, ne spadajo v klišejsko prepričanje, da sem zahajajo le ljudje, ki imajo težave z drogami ali alkoholom. Večina, ki jim razdelilnica zagotovi topel obrok, so tisti, ki niso konkurenčni na trgu delovne sile bodisi zaradi zdravstvenih težav bodisi starosti. V Kranju, kjer brezposelnost še ni zarezala tako globoko kot marsikje po Sloveniji, je prosilcev za brezplačne obroke vsako leto več. Trenutno jih še 70 ali 80 čaka, da bi dobili napotnice, ki bi jim omogočale vsakodnevno obiskovanje razdelilnice hrane, pravi Mateja Prosen.

Med revnimi vse več upokojencev

»Pričakujemo še več povpraševanja po hrani in več tistih, ki bodo potrebovali namestitev v zavetišču. Najhuje pa je, ko ne moremo pomagati. Ne znam si predstavljati, kako bi bilo, če bi bila v njihovi koži,« pravi Mateja Prosen in poudari, da se bo v primežu revščine znašlo čedalje več starejših ljudi, ki jim po plačilu stroškov od 350 evrov pokojnine ostane premalo za preživetje.

V kranjski razdelilnici hrane so se že pripravili na to, da bo med revnimi vse več upokojencev. »S pomočjo kranjske občine smo že kupili dva hladilnika, ki ju bomo napolnili. Začenjamo večjo akcijo zbiranja hrane, ki bo namenjena predvsem upokojencem, ki si ne morejo več privoščiti niti osnovnih živil. Zbirali bomo tisto hrano, ki ji bo kmalu potekel rok uporabe, od mleka do sirov, kruha, peciva in podobnega. Upam, da bomo med tistimi, ki bi lahko napolnili naša hladilnika, naleteli na čim več posluha,« sklene vodja, a tudi duša in srce kranjske razdelilnice, Božo Bajt. V razdelilnici hrane je zaposlen že od samega začetka, torej 15 let: »Vsako leto je huje, sem prihaja vedno več ljudi. In nič ne kaže, da bo kmalu drugače.«

V Kranju imata razdelilnica hrane in zavetišče za brezdomce zadnja štiri leta enak naslov v rumeni stavbi na Sejmišču 4. Kranjsko zavetišče je že danes polno, saj v njem biva 24 brezdomcev. »Ko se začne zima, se povpraševanje po namestitivi v zavetišču po navadi poveča. Bojimo se, kaj se bo zgodilo to zimo, saj je že danes polno,« pravi Mateja Prosen.