Vsak letni čas dobi svoj prt

Že kot majhna deklica je opazovala babico, ki je iz lana in konoplje izdelovala platno in nanj vezla različne vzorce. Izpod njenih rok so nastajali čudoviti vzorci, ki so Jožico Čuka iz Rogaške Slatine navdušili nad vezenjem.

Zdaj osemdesetletnico je življenjska pot iz Bele krajine prinesla v Rogaško Slatino, kjer si je ustvarila družino. Zaposlena je bila v tedanjem Zdravilišču Rogaška Slatina, najprej kot točajka mineralne vode gostom in nato kot delavka v polnilnici mineralne vode.

»Konopljo je sušila v pešnici, kamniti hiški z velikimi vrati, značilni za Belo krajino, v kateri se je sicer sušilo tudi sadje. Posušeno je strla in pripravila prejo, iz katere je naredila platno. Nato je platno dala v potok pod padec vode in ga pustila tam dva do tri dni, da je postalo belo,« razloži Jožica izdelovanje platna nekoč. Tedaj je v vasi živel fant, ki je bil zelo nadarjen v risanju. Na platno je upodabljal vzorce, po katerih je babica vezla čudovite mojstrovine, ki so navdušile Jožico, da je nadaljevala babičino poslanstvo.

Jožica izdeluje rože iz krep papirja, kvačka in veze prte. Teh je izvezla na tisoče. Vezenine prilagaja glede na letni čas, »Pozimi so prti beli kvačkani, spomladi so na njih znanilci pomladi, poleti pisano cvetje in jeseni vinska trta, ki da grozdje za rujno kapljico,« nam razloži mojstrica vezenja. »Zamisli si rožo v naravi in takšno ustvari iz krep papirja,« je nasvet naše mojstrice.

Svoje umetnine Jožica najraje poklanja. Skorajda ni kotička na svetu, kamor ne bi romalo njeno delo, podarila jih je tudi sorodnikom, ki živijo v Ameriki. Spomni se še časov, ko je v zdraviliškem mestu mrgolelo gostov z vsega sveta, in so kupovali njeno vezenje. »Danes pa v Rogaško Slatino zahajajo večinoma gostje iz Rusije, ki ne kažejo zanimanja za tovrstno domačo obrt,« potarna Jožica.

Vsak teden zahaja v Pegazov dom starejših občanov v Rogaško Slatino. Z varovanci doma veze, kvačka in ustvarja rože iz krep papirja. To je dobro za njih, saj z vzdrževanjem ročnih spretnosti ohranjajo svojo vitalnost,« pove Jožica. Je tudi članica društva Gaja, društva za ohranjanje slovenskih ljudskih običajev občine Rogaška Slatina. Svoje izdelke pa je razstavljala tudi na obrtno-podjetniškem sejmu v Celju.

»Mladi za vezenje ne kažejo prevelikega zanimanja, bolj jih zanima izdelovanje rož iz krep papirja. Pri meni je dobrodošel vsak, ki bi se rad naučil ročnega dela,« razloži Jožica in mi v roke pomoli rožo iz krep papirja, ki jo je naredila med pogovorom. Jožica največ veze s stebelnim vbodom po vnaprej narisanih motivih. Koliko časa porabi za en vezen prt, ne šteje ur, ko jo prime, začne vesti, ko jo mine, neha, kakšen dan ji ni do vezenja, drug dan pa spet veze s polno paro.