Po nekaj tednih poznopoletne suše smo doživeli krepko močo in za njo so, kot da bi hotele ponoviti reklo »kot gobe po dežju«, po slovenskih gozdovih z neverjetno silo vzniknile gobe. Predvsem so nas razveselili jurčki, nesporna trofeja vsakega gobarja.
Ugodno bero naznanjajo avtomobili, ki so bolj ali manj posrečeno parkirani ob gozdnih cestah. Naval je takšen, da so se zbudili tudi policisti in inšpektorji, se postavili pred ceste z napisom »Dovoljeno za lastnike gozdov« in opravljajo svoje delo s kaznimi tudi do 200 evrov pa odvzemom tistega, kar presega dovoljena dva kilograma gozdnih sadežev. Od vsepovsod prihajajo gobarji, tudi takšni ljubitelji, ki običajno ne zavijejo kaj radi z regionalne ceste. Toda vest o priložnosti, »da jih vsak najde«, je naredila svoje. Celo medijske novice o »medvedih« in »divjih prašičih« niso zmanjšale števila strastnih iskalcev.
Eni srečni, drugi malo manj. Slednji so gotovo lokalni prebivalci, ki bi iz te naravne bere lahko imeli tudi kakšno korist na ljubljanski tržnici ali pri gostilničarjih, ki vsi po vrsti ponujajo gobovo juho, za katero so, pač po tradiciji, potrebni jurčki. V planinskem domu nad robom mesta sem slišala pripombo, da meščani vedno pridejo zato, da kaj odpeljejo dol, le redko pa se zgodi, da bi kaj koristnega gor pripeljali.
Pripomba ni tako nedolžna, saj gre za kraje, ki jim manjka marsikatera infrastrukturna ugodnost. So odmaknjeni, nekateri so si komajda izborili obnovo vaške podružnične šole, mestni promet jih doseže dvakrat na dan, smetarji enkrat na tri tedne, o javnem vodovodu pa samo sanjajo. Ker gre za osrednjo slovensko regijo, evropskega denarja za infrastrukturo skoraj ni. Tako lahko le čakajo, kako se bodo razporedile sile v mestnem svetu.
V Ljubljani imamo 35 mostov, 10 smo jih zgradili v zadnjih sedmih letih. Hribovci lahko le upajo, da bodo dobili pravi vodovod, preden si meščani zgradimo naslednji most. Zato ne bodimo začudeni, če nas bo med gobarskimi pohodi srečal jezen pogled ali jedka pripomba. Pomislimo, koliko bi nas te borovnice, gobe, kostanji, ki jih naberemo v »nikogaršnjem« svetu, stale na obnovljeni ljubljanski tržnici, in vplivajmo na to, da se del našega udobja naseli tudi v te kraje.
Potem bomo morda z več pravice prihajali tja gor in nabirali, kar daje narava.
