V nekem radijskem intervjuju je Mario Galunič razkril, v čem je skrivnost sproščenosti gledalcev in tekmovalcev, ki se v studiu potegujejo za bolj kot ne simbolične nagrade. Večina nas je že izkusila žar tekmovanja, če ne drugače, ko smo se kot otroci prerivali za bonbončke v skodelici. Vendar nas tovrstna tekmovalnost ni združevala, individualno prerivanje ni bilo za vsakogar.
Nekateri so obstali ob robu, navadno telesno šibkejši, in so v boj v svojem imenu pošiljali učiteljico. In vendar je obstajal način, ki je združeval vse. Bili smo uniformirani, tako kot so uniformirani gledalci v oddaji Moja Slovenija. Občutek pripadnosti in skupnosti, prepevanja v pevskem zboru, navijanja na tribunah nam daje moč, v množici se sprostimo in uživamo. Prav zaradi tega obstajajo televizijske serije, kjer nam vnaprej posnet smeh gledalcev pomaga, da se tudi sami lažje zakrohotamo. Smejati se v skupini je lepše in spodbuja nadaljnje smejanje. In prav evropska retorika, da smo del velike družine, da smo člani ekipe omikane elite stare celine, nam je ves čas laskala, potrebovali smo pripadnost, ki je doma nismo našli. Razslojevalna in ločevalna politika, ki je zadnja leta razžirala nacionalno tkivo, je naredila svoje. Združeni smo le še ob športnih zmagah, naravnih katastrofah in uživanju v nesreči drugega. Individualnost, ki jo prinaša neoliberalizem, ki potrebuje človeško bitje kot enoto, nas je ujela nepripravljene. Brez prijetnega in varnega občutka pripadnosti se obračamo vase, posvečamo zgolj sebi in svojim potrebam in pozabljamo, da država in družba temeljita tudi na dejanjih za širšo skupnost, za kolektiv. Ta ni zgolj obveza, je tudi varnost. Smo prestrašeni otroci, ki na koncu pomola mahajo v slovo samoumevnosti minulih časov. Nihče ne dvigne glave in svetuje sosedu, naj namesti mrežo proti polžem. Ne, moja solata mora biti bolj zelena, moja Tinkara bolj mlada. Prisilna in lažna individualizacija, ki je na zahodu grizla v osemdesetih, se je raztopila v subkulturi. In tudi to je eden izmed razlogov, zakaj moramo investirati prav v kulturo. In nisem prepričan, da ni profesionalni mesar prava izbira.
