V Sloveniji ima skavtstvo bogato in dolgo zgodovino, ki je vseskozi sledila razvoju v svetu. Skavti in taborniki sledijo podobnim ciljem, razlikujejo se v organiziranosti, pri čemer je Zveza tabornikov Slovenije (ZTS) narodna skavtska organizacija, zveza društev s samostojnim vodstvom, Združenje slovenskih katoliških skavtinj in skavtov (ZSKSS) pa je enovito združenje na državni ravni. Vsebinska razlika je ta, da ZSKSS pri izvajanju programa vključuje obredje katoliške vere (čeprav je lahko član vsak ne glede na veroizpoved in druge osebne okoliščine), ZTS pa ne, ker kot odprta skavtska organizacija pomaga in omogoča posamezniku, da razvija svoje duhovne razsežnosti bodisi na osnovi katere koli veroizpovedi bodisi univerzalnih vrednot.
Izključeni jugotaborniki
Ideja skavtstva sega na konec 19. stoletja, ko se je začel razvoj industrije in meščanstva. Ljudje so iz zadušljivih mest začeli hoditi na počitnice na podeželje, nazaj k naravi.
V začetku 20. stoletja sta skavtsko – gozdovniško – taborniško gibanje zaznamovala predvsem dva pomembna moža. Prvi, Ernest Thompson Seton, je na svoji farmi v New Forku v Ameriki leta 1902 pripravil taborjenje za 42 dečkov iz soseščine, kar velja za začetek gozdovniškega gibanja. Drugi – sir Robert Baden Powell – je leta 1907 na otoku Brownsea pripravil prvi skavtski tabor, ki je bil začetek skavtske organizacije. O svojih življenjskih dognanjih in izkušnjah pri delu z mladino sta si dopisovala, se pogovarjala na srečanjih in sodelovala. Seton je bil celo prvi načelnik ameriških skavtov. Pozneje je zaradi svojega mirovniškega prepričanja šel svojo pot in razvil gozdovniško organizacijo.
Združenje s trdno postavljeno organizacijo se je hitro širilo po svetu in že leta 1920 je 30 narodnih organizacij, tudi iz takratne Kraljevine Jugoslavije, ustanovilo Svetovno organizacijo skavtskega gibanja (WOSM). V Sloveniji se skavti organizirano pojavijo leta 1922, nekaj let zatem pa se je iz skavtskega gibanja rodila gozdovniška organizacija, ki je bila organizacijsko svobodnejša ter je gojila in poudarjala predvsem sožitje z naravo.
Po drugi svetovni vojni so nekdanji skavti in gozdovniki ustanovili taborniško zvezo, ki pa je bila konec petdesetih let črtana iz Svetovne organizacije skavtskega gibanja zaradi neplačevanja obvezne članarine, čemur je bila vzrok tudi takratna politična situacija. ZTS je bila kot narodna skavtska zveza v polnopravno članstvo v WOSM sprejeta leta 1994.
1. Skavt si šteje v čast, da si pridobi zaupanje.
2. Skavt je zvest Bogu in domovini.
3. Skavt pomaga bližjemu in naredi vsak dan vsaj eno dobro delo.
4. Skavt je prijatelj vsakomur in vsem skavtom brat.
5. Skavt je plemenit.
6. Skavt spoštuje naravo in v njej vidi božje delo.
7. Skavt uboga svoje starše ter vestno opravlja svoje dolžnosti.
8. Skavt si v težavah žvižga in poje.
9. Skavt je delaven in varčen.
10. Skavt je čist v mislih, besedah in dejanjih
Naziv tabornik je bil prvič omenjen leta 1924 v Narodnem dnevniku. Z njim so poimenovali pripadnike obeh gibanj.
Za samostojno življenje
Taborniki so organizirani kot zveza taborniških društev, ki po vsej Sloveniji združujejo več kot 8500 aktivnih članov, njihovo temeljno poslanstvo pa je vzgoja mladih ljudi, da bodo v družbi igrali konstruktivno vlogo. Taborništvo ni obšolska dejavnost, kamor bi starši vpisali otroke, ker popoldne pač morajo kaj delati. Je način življenja, ki lahko vase posrka vso družino, za vse življenje. Že predšolski otroci se lahko vključijo v skupine murnčkov, mlajši šolarji so medvedki in čebelice, od 11. do 15. leta so gozdovniki in gozdovnice, starejši pa popotniki in popotnice. Seveda imajo v organizaciji izjemno vlogo odrasli prostovoljci, ki kot vodniki in načelniki delajo z mladimi, več kot 2000 jih skrbi za otroke pri izvajanju najrazličnejših dejavnosti.
Vrhunec taborniškega življenja, o katerem ob branju pustolovskih knjig sanjajo generacije otrok, so gotovo taborjenja. Dnevi, preživeti v naravi v družbi vrstnikov, postavljanje šotorov, jutranje dviganje zastave, osvajanje taborniških veščin, na primer vezanje vozlov, orientacijski pohodi, športne igre, večerna pesem ob tabornem ognju, vse to so neprecenljive izkušnje za otroke, zlasti mestne, nevajene zvokov narave. Poleg zabave je ključno navajanje otrok na samostojnost, da se znajdejo brez staršev, se naučijo sprejemati odgovornost za svoja dejanja, skrbijo za svoje stvari in za red v taboru. To so veščine, ki so za življenje zelo koristne, otroci pa jih v družbi osvojijo mimogrede.
V znamenju oranžne
Tudi skavti so vzgojna organizacija, ki članom omogoča, da se z delom po tako imenovani skavtski metodi pripravljajo na prevzemanje odgovornosti. Jedro skavtstva je obljuba, »da si bom z božjo pomočjo prizadeval služiti Bogu in domovini, pomagati bližnjemu in izpolnjevati skavtske zakone«. Tudi najmlajši, bobri in bobrovke, so zavezani, da se bodo po najboljših močeh trudili biti čim boljši, da bodo pomagali drugim in izpolnjevali zakone krdela. ZSKSS, ki je članica svetovne skavtske organizacije WAGGGS, ima okoli 4400 članov. Na lokalni ravni je organizirana v stegih, ki jih vodi približno 750 voditeljev.
Delo v skavtski organizaciji je prostovoljno, po starosti ločimo bobre in bobrovke, volčiče in volkulje, od 11. do 15. leta so izvidniki in vodnice, starejši, do 21 let, pa popotniki in popotnice. Skavte prepoznamo po značilni uniformi z obvezno oranžno srajco in temnomodrimi hlačami, rutke pa so znamenje obljube in označuje pripadnost stegu, zato so različnih barv. Tudi taborniki imajo podobno uniformo, le da je njihova srajca peščeno sive barve.
Skavtstvo še zdaleč ni samo taborjenje in uživanje dogodivščin v naravi, čeprav seveda tudi predstavlja vrhunec skavtskega leta. Skavti (in taborniki) se dobivajo vse leto, ob igri pa se zmeraj naučijo kaj novega, tudi vrednot, ki jih danes v družbi žal vse bolj pogrešamo: strpnosti, odprtosti, solidarnosti, poštenosti, prijateljstva in prostovoljstva.
Kroj, našitki, rutka
Vsi skavti in skavtinje imajo enak kroj, ki je sestavljen iz opečnato oranžne srajce z našitki, rutke, temnomodrih hlač ali krila in obuvala, ki objema stopalo. »Moj kroj ima že dobrih deset let in je iz kakovostnega materiala,« je skavt Jernej Bernik začel opisovati z neštetimi našitki obloženo srajco. Našitki na levem rokavu dokazujejo, da je vsa leta z dušo in telesom vpet v vzgojno mladinsko organizacijo, ki goji tudi odgovorno državljanstvo, našitki na desnem pa to, komu pripada in katero funkcijo opravlja. Opozoril nas je tudi na pas, na katerem so nameščene značke o opravljenih skavtskih šolanjih, ki dobijo pravo veljavo z imenovanjem na državnem srečanju voditeljev, ki je dvakrat na leto. Skavti se od tabornikov razlikujejo tudi po rutki. Slednji imajo po starostni veji različne rutke in nimajo vsi enake. Pri skavtih so znak pripadnosti stegu in vsak steg, lokalna enota, ima svojo barvo. Njihovi sta zelena in rumena. Zelena mora biti na desni, da je pravilno zvita. Obroba je črna kot zamorec. Rutko šivajo sami. Na njej je, ker so katoliški, desetka s križem, lahko tudi spominki z različnih akcij ali pa klinčki, kot so različna darilca s srečanj.