Vsak dan v spovednici in na tekaški progi

Prvega avgusta je minilo eno leto od prihoda novega rektorja Slovenskega Marijinega narodnega svetišča na Brezjah, 48-letnega patra dr. Roberta Bahčiča. Prvič sva si segla v roke, ko mi je akademski kipar Stane Kolman ves vesel sporočil, da bodo njegov kip papeža Janeza Pavla II., ki ga je izdelal po papeževem obisku Brezij, 17. maja 1996, znova dvignili s tal na nov podstavek.

Od kod prihajate in kakšna je bila vaša pot do Marijinega svetišča na Brezjah?
Doma sem iz Male Doline, naselja v občini Brežice. Župnijska cerkev Marije Vnebovzete je na Veliki Dolini, blizu meje s Hrvaško. Po končani osnovni šoli sem odšel na srednjo šolo, malo semenišče, v Vipavo, kjer sem leta 1985 maturiral.

Vaš prvi stik s frančiškani?
Prej sem poznal hrvaške frančiškane kot slovenske. Prihajali so v našo župnijo pomagat. Po srednji šoli sem šel odslužit vojaški rok v Vranje, Kumanovo in Skopje. V isti vojašnici nas je bilo kar nekaj iz naše družine. Oba stara očeta in brat. Po tem obdobju življenja sem se vpisal na teološko fakulteto v Ljubljani. Že leto po maturi sem vstopil k frančiškanom in leta 1992, ko sem diplomiral na teološki fakulteti, naredil slovesne zaobljube.

Kam vas je potem vodila pot?
Noviciat, priprave na vstop v red, sem v enem letu opravil v majhnem italijanskem mestu Ponte di Barbarano in se vrnil v Ljubljano, kjer sem diplomiral. Za tri leta sem odšel v Rim, se vrnil in eno leto preživel na Sveti Gori. Avstrijski nadvojvoda Karel je leta 1565 izročil božjo pot v oskrbo frančiškanom, ki so iz Bosne pribežali pred Turki. Tri leta sem služboval v Mariboru, osem let v Kamniku, nato sedem v Rimu in zdaj mi je zelo hitro minilo prvo leto na Brezjah.

Lahko poveste, kako poteka frančiškanov dan?
Dan začenjamo ob 6.15, ko se zberemo pri skupni molitvi in premišljevanju. Vsak od nas, na Brezjah nas je osem, šest patrov in dva brata neduhovnika, ima svoje delo. Po opoldanski skupni molitvi sledi tudi večerna skupna molitev. Vsak dan mašujemo, ob nedeljah je šest maš in ves dan, razen med 12. in 14. uro, dežuramo v spovednicah. Mašujemo tudi za najavljene skupine, ki nas obiskujejo. Letos je bilo v baziliki pri Mariji Pomagaj že nekaj skupin Korejcev, ki so prišli s svojimi duhovniki. Trudimo se, da vsem ustrežemo, če se le da.

Bili ste pobudnik in med organizatorji prvega brezjanskega teka v spomin na Ruth Podgornik Reš. Tečete tudi vi?
Z velikim veseljem. S tekom vzdržujem telesno pripravljenost pa tudi možgane si na tak način spočijem. Za Ruth smo tekli po razgibani progi 6,2 kilometra. Med blizu šestdesetimi tekači sem bil skupno sedmi, a zmagovalci smo bili vsi, ki smo sodelovali. Vsak drugi dan tečem z Brezij do Begunj in včasih do Vrbe in nazaj. Tudi venci gora, od Julijcev do Karavank in Kamniško-Savinjskih Alp, mi niso tuji. Le da teh v bližini Brezij še ne poznam. Sem pa že dvakrat šel na romanje iz Kamnika na Višarje.

Letošnje leto je v znamenju 200-letnice milostne podobe Marije Pomagaj...
Slovenski narod in njegovo verovanje sta skozi vso zgodovino tesno povezana s češčenjem Matere Božje. Njena podoba je ljudi spremljala v vseh časih in krajih, v priprošnjah in zahvalah. Začetki češčenja Marije Pomagaj se povezujejo z začetkom in javnim izražanjem slovenske narodne identitete. Ob Marijinem oltarju na Brezjah najdemo odmeve vseh glavnih dogodkov narodove zgodovine. V votivnih slikah in zapisih, ki obkrožajo Marijino podobo, so dokumentirane usoda slovenskega naroda in priprošnje ter zahvale številnih romarjev. Tudi v današnjem času se intenzivnost Marijine prisotnosti ne zmanjšuje. Marija Pomagaj predstavlja močno in pristno duhovno vez med Slovenci doma in po svetu. Pred njeno podobo je nadškof dr. Alojzij Šuštar slovenski narod posvetil Mariji, pri njej se je ustavil in kot romar molil tudi papež Janez Pavel II.

Lahko primerjate delo na Brezjah z delom v tujini?
V Rimu sem bil predstojnik glavne frančiškanske hiše za ves svet ter urednik mesečnika Fraternitas. Delo je seveda neprimerljivo, vsako posebno. V Rimu, kjer sem delal tudi pri sodelovanju frančiškanov s Svetim sedežem, ni bilo veliko stikov z ljudmi, čeprav sem imel pregled nad vsem, kar se je dogajalo s Cerkvijo po vsem svetu. Rim ima nekaj duhovnega v sebi. Če to vzporejam z Latinsko Ameriko, je tam preveč ljudske pobožnosti. Tam imajo drugačen odnos do pobožnosti. Tudi zato so v 15. in 16. stoletju ponekod gradili ogromne samostane in cerkve. Primerjalno lahko povem, da sem enega od teh velikanov tudi videl. Vanj bi lahko spravili vse slovenske samostane.

Obiskali ste šole v Limi, ki so jih ustanovili frančiškani in jih tudi financirajo.
Moji sobratje frančiškani, ki delujejo v 120 državah sveta, imajo v Limi, glavnem mestu Peruja z več kot sedem milijoni ljudi, šolo tako v premožnejšem delu velemesta kot na robu, kjer je taka revščina, da je še nisem videl. Otroke, ki prihajajo v to šolo, učijo praktičnih veščin. Vprašal sem, koliko stane en učenec vse leto – preračunano v evre le 142! In sem sprožil, z novim vprašanjem, koliko je študentov na univerzah v Španiji in kaj bi se zgodilo, če bi vsak za te otroke prispeval po en evro, za kritje stroškov teh revnih, odličen odziv. Ne le študenti, tudi njihovi starši zdaj dajejo namensko za te otroke.

Ste avtor več knjig, nam zaupate, kaj trenutno berete?
Izjemno zanimivo knjigo italijanske novinarke in publicistke Costanze Miriano Rodili smo se in nikoli več ne bomo umrli o življenju Chiare Corbello Petrillo. Stara komaj 28 let je pred dvema letoma umrla. Z Enricom, oba sta bila Wojtylova generacija, sta se poročila v Assisiju. Obiskala sta Medžugorje. Rodil se jima je prvi otrok in umrl, tudi drugi, in ko je bil tretji na poti, je Chiara zbolela za rakom. Tretjemu sta dala ime Frančišek. Pred smrtjo je v zadnji želji zapisala, da mora biti njen pogreb dan veselja, kljub bolečinam. Zdaj njen Enrico potuje po svetu in to pričuje, da s smrtjo res ni vsega konec. Sam pa dopolnjujem knjigo Asiški romar, ki so mi jo prvič natisnili pred 13 leti. Bralce seznanjam z zgodovino našega reda. Pišem o Giovanniju Francescu di Bernardonu, Frančišku Asiškem, italijanskem spokorniku in svetniku, rojenem 1181. leta v Assisiju, ki je spoznal pomen uboštva. Dodajam molitev in premišljevanje za današnji čas ter nove fotografije, ki zaokrožajo celoto te knjige.

Pripravljate tudi knjigo o brezjanskih pričevanjih. Kako napreduje to delo?
Osmega decembra letos bo minilo 60 let, odkar je ljubljanski škof Anton Vovk posvetil oltar Marije Pomagaj na Brezjah. In do te obletnice bomo objavili pričevanja. Že zdaj smo jih zbrali 150 pa še vedno dobivamo nova.

Vaše sporočilo ob letošnjem velikem šmarnu?
Podoba Božje in naše Matere Marije je kot vzor zveste vere in trdnega zaupanja v Božjo ljubezen še vedno prisotna v slovenskem človeku, in to je dobro znamenje. Vsem bralkam in bralcem želim, da bi v Mariji odkrili zanesljivo vodnico in priprošnjico skozi življenje ter gojili gotovost, da nikoli niso sami, da njihov korak vedno spremlja in varuje Mati Marija.