LJUBLJANA – Ponovno se lotimo vprašanja zaraščanja in propada slovenskih tradicionalnih samooskrbnih kmetij. A tokrat se je statistika obrnila na glavo, saj poleg propadanja teh beleži divjo pozidavo rodovitne zemlje.
Z 80 odstotkov na 35
Je že prav, da obstajajo veliki, ki se s kmetijstvom ukvarjajo intenzivno. Ti namreč pridelujejo meso in mleko, ki ga potem lahko kupimo v trgovskem centru v mestu. Toda vsi ne moremo živeti v mestu. Nekoč uspešna samooskrbna Kranjčeva domačija pri Ormožu je v 10 letih izginila, pojedel jo je gozd. V Sloveniji propadejo na dan povprečno tri kmetije. Sami pridelamo le še 32 odstotkov hrane. Zaradi krize in velike brezposelnosti pa je denarja za hrano in osnovne življenjske potrebščine vse manj.
V Sloveniji še deluje skoraj 77.000 kmetij, ob osamosvojitvi smo jih šteli tja do 100.000.
Že takrat so agroekonomisti razlagali, da slovenska tradicionalna kmetija s tremi hektari in pol in dvema kravama v hlevu ne bo preživela, saj v širni Evropi ne more biti konkurenčna. Ostalo bo morda 20.000–25.000 velikih intenzivnih kmetij, ki bodo pridelovale hrano. Seveda je bilo že takrat jasno, da omenjenih 25.000 še zdaleč ne more nahraniti slovenskega življa. Kaj ni pametno, da država pridela vsaj 80 odstotkov lastne hrane? Na to pripombo smo še leta 2003, tik pred vstopom v EU, dobili v kravato in belo srajco zavit intelektualno obarvan odgovor: »Ta samooskrbna teorija danes ni več 'in', v globalnem svetu že zdavnaj to ni več agroekonomski model.« Takrat še nismo razmišljali, da pa je tako mala samooskrbna kmetija morda vrednota, ki je ne gre zapraviti, saj ima izjemno samooskrbno funkcijo.
V 10 letih smo pri samooskrbi padli z 80 odstotkov leta 2000 na 35 odstotkov leta 2010, ko se nam je posvetilo, da pa le ni tako noro obdelovati svojega kosa vrta. A prepozno. V obdobju osamosvojitve je propadlo čez 20.000 posestev, površina gozdov se je od leta 1985 do danes povečala za norih sedem odstotkov, v zadnjih 10 letih pa smo divje pozidali 30.000 hektarov najboljše rodovitne zemlje, da ne omenjamo, koliko starih propadlih kmečkih dvorišč na vasi smo prodali investitorjem, ki so domačijo razparcelirali na minimalne flehe in postavili nanjo po 10 nagnetenih hiš.
Zidali bi na njivah
Strategija razvoja večine županov zagotovo preštevilnih in premajhnih slovenskih občin je pozidava obrtnih con in ogromnih trgovskih centrov na najboljših njivah ob mestu, medtem ko se slaba kmetijska tla še naprej zaraščajo.
Nemška vlada je hitro spregledala in si zadala nalogo ničelne pozidave kmetijskih zemljišč do leta 2025. V celotni EU naj bi ta standard dosegli do daljnega leta 2050. Pri tem je zanimivo, da so župani ob koncu leta 2010 v postopku spremembe namembnosti zemljišč zahtevali še 15.000 hektarov kmetijske zemlje za pozidavo. Na drugi strani je vseskozi na voljo 25.000 slabših kmetijskih zemljišč, morda primernejših za pozidavo, in na tretji 7000 nekmetijskih zemljišč, ki bi preprosto morala biti kmetijska.
Opisana akrobatika je v nekaj letih vplivala na povečanje povprečno velike kmetije s štirih hektarov na 6,5 hektara, kar je lepo slišati, istočasno pa se je bati še hitrejšega opuščanja pridelovalne zemlje in še večjega pritiska na najboljšo zemljo.
Na kmetiji dela 200.000 ljudi
Kmetijski inštitut Slovenije je leta 2008 ugotovil, da se prag velikosti kmetije sicer vztrajno veča. Število gospodarstev nad 20 hektarov se je v zadnjem desetletju povečalo za 15,6 odstotka, površina kmetijske zemlje, ki jo ta gospodarstva obdelujejo, pa za dobrih 15 odstotkov. Trend zmanjšanja števila kmetijskih gospodarstev v razredu do 10 hektarov se torej zmanjšuje. Po podatkih popisa iz leta 2007 se obdeluje manj kot polovico vse kmetijske zemlje v uporabi.
Čeprav smo pri pridelavi govejega mesa več kot samooskrbni, se število kmetij z živino zmanjšuje, od leta 2000 do danes je število teh upadlo za slabih 20 odstotkov, kar kaže na koncentracijo pridelave.
Povprečna starost gospodarja slovenske kmetije je še vedno 58 let, kar je skrb vzbujajoče, saj je kmetovanje v Sloveniji pred propadom. Zgornji trend povečevanja števila velikih kmetij je statistično všečen, v resnici pa se zemlja opušča. Gre le za to, da so srednje velike kmetije ali opuščene ali pa povečane, absolutno pa se njihovo število ne povečuje.
Kljub kritičnemu položaju v tej panogi statistični podatki, spet, še vedno kažejo, da je v njej tako ali drugače »zaposlenih« dobrih 200.000 ljudi, kar pomeni četrtino delovno aktivnih; februarja 2012 je bilo namreč v Sloveniji 812.000 delovno aktivnih ljudi. Brezposelnih je trenutno 120.000.
Slovenija: 60 odstotkov gozda
Da sklenemo z zaraščanjem. Leta 2010 se prvič po 30 letih delež gozda ni povečal. Leta 2010 je bila poraščenost z gozdom tako za sicer pičlih 935 hektarjev manjša od tiste v letu 2009. Kot nam je povedal tiskovni predstavnik zavoda za gozdove Damjan Oražem, je to prvo zmanjšanje tovrstne površine v Sloveniji od davnega leta 1875, ko je gozd poraščal 36,4 odstotka današnjega območja Slovenije. Leta 2010 je zaraščal 58,5 odstotka površine Slovenije oziroma rasel na 1,185.169 hektarih. Zmanjševanje zaraščanja pa je v resnici le navidezno, statistično, predvsem na račun gradnje avtocest, blokovskih naselij in obrtnih con v nižinah. Statistika bo naslednje leto precej drugačna, saj subvencije za košnjo travnikov, kot kaže, niso odigrale svoje vloge.
