Vsak dan nahranijo stotnijo Kranjčanov

KRANJ – V kranjsko razdelilnico hrane, ki že dobrih pet let domuje v značilni rumeni stavbi na Sejmišču, je domačin srednjih let prišel dopoldne. V nekaj kratkih stavkov je strnil svojo usodo: »Zakaj sem tu? Ker je vse težje. Nekaj časa sem bil brezposeln. Zdaj službo sicer imam, a plače že tri mesece ne. Družna pa mora jesti. Če tu ne bi dobili hrane, ne vem, kako bi shajali...« Nato je vstopila še upokojenka s skromno pokojnino: »Okoli 380 evrov dobim na mesec. Večina gre za najemnino in stroške, povezane s stanovanjem. Ko to plačam, ostane komaj kaj, zato je pomoč, ki jo dobim tu, neprecenljiva.« Oba sogovornika imata sicer skromne prihodke, a vseeno dovolj visoke, da se ne uvrščata med tiste, ki bi lahko v kranjski razdelilnici hrane dobili vsakodnevni topli obrok. Pa vendar s Sejmišča 4 nista odšla praznih rok. V vrečkah, ki sta jih odnesla s seboj, so bile jedi, po večini mesnine, ki so po delovnem dnevu ostale na policah kranjskih supermarketov.

Potrebovali hladilnik in prostovoljce

In čeprav še kako logično zveni poteza, da se neprodana, a še vedno uporabna hrana razdeli med tiste, ki si je ne morejo privoščiti, je do vzpostavitve takšne mreže razdeljevanja preteklo več let. Kot pravi Božo Bajt, ki vse od začetka, torej že 17 let, vodi kranjsko razdelilnico hrane, se je načrtovanje deljenja neprodane hrane začelo že pred štirimi leti: »Potrebovali smo primeren prostor in hladilnik. Pri nakupu je pomagala kranjska občina. V hladilniku skladiščimo hrano do prihoda uporabnikov. Prav tako je bilo treba poskrbeti za to, da prostovoljci ob koncu vsakega delovnega dne obidejo supermarkete, nato pa v razdelilnico prinesejo neprodano hrano.«

Kot je pojasnil vodja, sta v projekt trenutno vključeni Mercatorjevi prodajalni v Kranju, vsak dan pa izdelke dobivajo tudi iz podjetja Don don, ki ima proizvodnjo pekovskih izdelkov nedaleč stran. Poleg njih je v nedavno začeti projekt razdeljevanja hrane iz toplotek supermarketov vključenih še približno 30 prostovoljcev, ki prihajajo iz združenja Karitas in Lions kluba Brnik: »Ti vsak večer v razdelilnici poberejo prazne posode, se z njimi odpravijo do trgovin in nato robo pripeljejo sem. Mi hrano ustrezno skladiščimo prek noči. Naslednje jutro, po navadi še preden se odpre razdelilnica, gre hrana že do tistih, ki jo potrebujejo.«

Predvsem družine in upokojenci

Takšen sistem razdeljevanja hrane so na Sejmišču vzpostavili šele pred nekaj dnevi, a že je tistih, ki prihajajo, dovolj, poudari vodja razdelilnice, ki sicer deluje v sklopu Centra za socialno delo Kranj: »Predvsem gre za družine, ki s skromnimi prihodki komaj shajajo. Nerodno in zoprno jim je prihajati v razdelilnico, saj sem po dnevne obroke pač zahajajo ljudje s socialnega dna. A na drugi strani je veliko tudi upokojencev. Delali so vse življenje, garali za skromno delavsko plačo, danes pa so odvisni od pomoči drugih. Težko jim je, sram jih je. Žalostno je tudi to, da bo vse več upokojencev, ki se bodo znašli na robu preživetja.«

Če se bo socialna stiska, ki pesti vse več Kranjčanov, še poglobila, se v razdelilnici bojijo, ali jim bodo zdajšnji prostori sploh še dovoljevali ustrezno (po)skrbeti za vse, ki takšno pomoč potrebujejo. »A za zdaj še gre. Vprašanje pa je, kako bo tu čez deset let,« se v negotovo prihodnost zazre tisti, ki zadnjih petnajst let vsak dan gleda obraze kranjske revščine. Sprva, ko so v montažni hiši na Planini pred sedemnajstimi leti začeli razdeljevati hrano, je tja redno prihajalo petnajst ljudi. Leta 2008 jih je bilo že petdeset, po večini moških srednjih let. Predlani so vsak dan razdelili 65 obrokov. Danes pa je tistih, ki v kranjsko razdelilnico prihajajo po vsakodnevne obroke, že 92. Ne samo moških, tudi ženske so med njimi. In niso srednjih let, so tudi mlajši.

Vse več tistih, ki pomagajo

In če je na eni strani revnih vse več, je na drugi strani vse več tudi tistih, ki pomagajo. Pred kratkim so hrano, namenjeno za delitev prek rok Boža Bajta, zbrali tudi v kranjskem podjetju B&B, Izobraževanje in usposabljanje. Mojca Avbelj Korošec iz omenjenega podjetja je povedala: »Do ideje, da bi zbrano hrano prinesli v zavetišče, smo prišli popolnoma spontano. Želeli smo narediti nekaj dobrega in koristnega, zato smo se v zbiranje vključili tako zaposleni kot naši predavatelji in študentje. Štirinajst dni smo zbirali hrano, in to ne le v Kranju, ampak tudi v naših okoliških referatih. Vsak lahko pomaga, le malce se moramo potruditi.«

Podobno, torej da je pomoč ljudem v stiski nekaj samoumevnega, kljub rosnim letom že razmišljajo učenci nekaterih osnovnih šol. Med njimi so tudi otroci na kranjski Osnovni šoli Stražišče, ki v sodelovanju z območnim Rdečim križem že vrsto let pomaga tukajšnjemu zavetišču za brezdomce. Letos so v zavetišče že trikrat pripeljali dobrote, ki so jih napekli otroci, vključeni v krožek Rdečega križa. Kot je povedala socialna delavka Barbara Perme, zelo radi sodelujejo na tem krožku: »Od doma prinesejo recepte, nato skupaj izberemo tisto sladico, ki jo bomo pripravili. Spečemo, med pripravo otroci uživajo, hkrati pa naredijo tudi dobro delo. Vzame nam malo časa, a v razdelilnici so naše skromne pomoči vsakokrat zelo veseli.«