Revščine in bede je v Sloveniji vse več, temu primerno tudi obubožanih. Tako pravi predvčerajšnje poročilo Statističnega urada Slovenije, ki le še dodatno potrjuje podobo slovenskega vsakdana. Igra suhoparnih številk kaže, da v bedi in revščini danes živi že vsak sedmi državljan, če ne bi bilo rdečih križev, karitasov, krambergerjevih skladov in podobnih dobrotnikov, bi bilo takih pod Alpami kar pol milijona. Ali vsak četrti! Halo?!
Da se razumemo: uradni jezik statistikov ima svojo formulo, po kateri je prag revščine za štiričlansko družino z dvema odraslima in dvema otrokoma, mlajšima od 14 let, postavljen na mesečnih 1245 evrov. Za dvočlansko gospodinjstvo brez otrok je ta znesek 890 evrov, za enoglavo pa mesečnih 593 evrov. Tisti z nekaj centi več torej niso reveži, oni z manj pač. Za mnoge je to težko razumljiva govorica številk; veliko lažje bi jo razumeli, če bi s temi evri vsaj enkrat poskušali preživeti od prvega do zadnjega v mesecu. Nekateri bi si sposojali že tretjega.
Na starševskem forumu prebiram sveže besede obupane delavke: »Danes sem dobila plačo 698 eur poplačala vse obveznosti ostane mi 30 evrov za cel mesec nevem nevidim več izhoda doma sploh ne kurim ne upam spimo na hladnem... zmešalo se mi bo dobesedno.«
Naključno ali ne, podatke o razsežnostih revščine pod Alpami smo Slovenci dobili domala hkrati s svetovnim dnem preprečevanja samomora. Ko smo – kot se za tako priložnost spodobi – prebirali dodatne črno obarvane statistike, kako je lani v Sloveniji roko nadse dvignilo kar 448 Slovencev. Da me je še bolj streslo, je bil ta podatek začinjen z ugotovitvijo, da je bilo med njimi kar 361 moških in 87 žensk. Kot da bi dedci hoteli pokazati, da imamo zares jajca! Kolikokrat je samomora kriva revščina, ne vem, stavim pa, da pogosto hodita z roko v roki. Srčno upam, da si jih nista podala z zgoraj omenjano delavko. Ter da je vendarle našla izhod in pot do vsaj kančka izgubljenega ponosa in dostojanstva. Ki često edina pomagata preživeti. Posebno v državi, kot je Slovenija. In katere brezbrižnost nam dan za dnem dokazuje, kako je stvarno človekovo življenje pogosto tisto, ki ga ne živimo.
