NEENOTNOST

Vrtoglava investicija: je drugi tir res tako potreben?

Objavljeno 18. oktober 2013 12.39 | Posodobljeno 18. oktober 2013 12.39 | Piše: Mo. S.

Bo vlada s projektom nadaljevala ali ga bo prilagodila trenutnemu položaju v državi?

Deklica je umrla na železniških tirih.

LJUBLJANA – Drugi tir: da ali ne? To vprašanje je že več let nerešljivo, saj se vpleteni, ki seveda izhajajo iz različnih strok, nikakor ne morejo zediniti. Kakšno je stališče ministrstva za infrastrukturo in prostor v zvezi s še enim tirom na relaciji Koper–Divača, bomo izvedeli danes. A lepo po vrsti …

Velik pomen za luko in za državo

Dejstvo je, da Luka Koper s samo enim železniškim tirom, pa še ta izhaja iz leta 1967, ko je železna cesta končno stekla do morja, vse težje zadovoljuje svoje zaledje. Če vprašamo pristojne v luki z Gašparjem Gašparjem Mišičem na čelu, je gradnja drugega tira več kot nujna in o tem sploh ne bi smelo biti dileme. Vlaganje v prometno in logistično infrastrukturo je za razvoj Slovenije strateškega pomena, poleg tega s seboj prinaša več sodelovanja z državami srednje in vzhodne Evrope, ki se oskrbujejo prek koprskega pristanišča in zato predstavljajo naše ključne zaledne trge, meni Gašpar Mišič.

Nevarna proga iz leta 1967

Nova železniška proga je dobrodošla tudi zaradi zastarelosti obstoječe. Naj spomnimo, da se je 1. oktobra na tem odseku iztiril tovorni vlak, saj se je na progo usulo kamenje. Zaradi zaprte proge je nastala tudi velika poslovna škoda, kajti prevozi v Koper in iz njega pomenijo kar 59 odstotkov vsega tovornega prometa Slovenskih železnic. Zmogljivost enotirnega odseka Divača–Koper je 72 vlakov na dan, odsek pa je povprečno izkoriščen kar 95-odstotno. Če se zgodi večja nesreča in nastane daljši zastoj, lahko to pomeni odhod tujih partnerjev k tekmecem oziroma k drugim severnojadranskim pristaniščem.

Kaj pa okolje?

Nameri o gradnji drugega tira na drugi strani ostro nasprotujejo varuhi okolja, saj je kraški svet, vključno s podzemljem, zelo ranljiv. Kar 21 kilometrov proge bi namreč teklo pod zemljo, po občutljivem kraškem terenu.

Toda če pogledamo še malo drugače, bi nova železniška proga pomenila zmanjšanje cestnega tovornega prometa, ta pa okolje onesnažuje še precej bolj kot železniški. Nedvomno pa gre pri tovrstnem projektu za velik poseg v prostor, kar bi občutili tudi okoliški prebivalci.

In čezmejni vplivi? Italija je seveda bolj naklonjena progi, ki bi tekla skozi Trst, njihove pripombe pa se nanašajo še na varovanje podtalnice, na tveganja in načine reševanja v primeru nesreč v predorih (na omenjenem odseku naj bi jih bilo kar osem) in na vplive (vizualne in hrup) na dolino Glinščice ter na prebivalce bližnjih obmejnih vasi Vinjan in Oreh.

Gromozanska investicija

Državljane še najbolj v oči bode investicija v gradnjo 27 kilometrov dolge proge, ki je v nekaj letih narasla na vrtoglavih 1,4 milijarde evrov, kar vzbuja namigovanja, da se država spušča v še en Teš. Zasebnega vlagatelja, ki bi prevzel vsaj del stroškov, pa ni ...

Zavleklo in podražilo se je

Zamisel o gradnji drugega tira sega v sredino 90. let minulega stoletja, umestitev proge v prostor pa je vlada potrdila leta 2005. Nato so se zaradi sprememb načrtov in dolgotrajnega pridobivanja potrebnih zemljišč postopki zavlekli, vse skupaj pa je država za projekt porabila že skoraj 40 milijonov evrov.

Minister dvomi o upravičenosti projekta

Minister za infrastrukturo in prostor Samo Omerzel je sicer že izrazil glasen dvom o upravičenosti projekta v takšni meri, kot je zastavljen zdaj, saj 1,4 milijarde evrov v teh časih pač ni malo. Po njegovem bi bilo bolje razmišljati o iskanju cenejše alternative. Menda ima na mizi predlog, da bi namesto gradnje novega tira vložili še 300 milijonov evrov v posodobitev zdajšnjega.

»Moje mnenje je, da bo prišlo do temeljite presoje ustreznosti projekta drugega tira. Ekonomska upravičenost projekta se ne izide, tudi če bi bil pretovor 30-krat večji,« je že marca povedal nekdanji minister Zvonko Černač, ki meni, da je mogoče s posodobitvijo proge do konca leta 2015 zagotoviti, da bi namesto današnjih 72 vlakov na dan po tiru iz leta 1967 (ko je Luka Koper pretovorila manj kot en milijon ton, danes jih 18 milijonov) lahko peljali 103 vlaki. To naj bi zadoščalo do konca leta 2020, do takrat pa bi našli nov projekt in cenejšo rešitev od te.

Bo vlada projekt nadaljevala ali ga bo prilagodila trenutnemu položaju v državi?

Deli s prijatelji