Vrtec? Gozd? Oboje hkrati!

Vzgoja otrok je za starše zagotovo ena izmed najlepših, a tudi najtežjih nalog v življenju. Če se pri nas pogosto zgodi, da jih zavijamo v vato in jim dajemo še več, kot potrebujejo, smo lahko vsak dan priča tudi žalostnim posnetkom otrok iz revnih afriških držav, kjer morajo ti odraščati na ulici in samo za nekaj evrov na mesec opravljati težka fizična dela. Ravno zato so v zadnjih letih v nekaterih evropskih državah vse bolj priljubljeni tako imenovani vrtci v gozdu, kjer malčki odraščajo v neposrednem stiku z naravo. Začetki pravih vrtcev v naravi izvirajo iz Skandinavije, ko so jih leta 1954 uvedli na Danskem. V Nemčiji imajo od leta 1993 naprej že več kot 1000 takšnih vrtcev, v Evropi pa so uveljavljeni tudi na Slovaškem, Češkem, v Veliki Britaniji, Švici, Avstriji, Rusiji, najdemo jih lahko tudi v ZDA ter na Japonskem.

O izkušnjah tovrstnih vrtcev na Češkem, kjer so prvo enoto odprli leta 2007 po zgledu tistih iz Avstrije in Nemčije, danes pa jih imajo že čez 110, smo se pogovarjali z Lučko Cvetko iz Murske Sobote in njenim partnerjem iz Češke Petrom. Spoznala sta se na potovanju in si na Češkem ustvarila družino. V minulih dneh sta v nekaterih pomurskih krajih predstavila vrtec v gozdu – posebno obliko predšolske vzgoje, ki jo obiskujeta tudi oba njuna otroka, štiriletna Bistra ter leto in pol stara Maura. Gozdni vrtci otroke naučijo številnih veščin, ki jih je današnja družba zanemarila. Predvsem spoznavajo sebe in naravo, se naučijo orientacije v naravi in življenju, samostojnosti, dela z naravnimi materiali in ognjem ter preživetja v naravi. Nabirajo sadeže, rastline, gobe ter pomagajo pri pripravi hrane. Obiskujejo gledališča, muzeje, kmetije, se udeležujejo delavnic ter se učijo jahanja konjev in podobno. Velik poudarek dajejo učenju igranja na osnovne glasbene inštrumente. Ker so vseskozi v naravi, so bolj umazani, a tudi bolj odporni proti boleznim. Otroke spodbujajo k sodelovanju, ne pa tekmovalnosti, saj so tam vsi enaki.

Vreme ni ovira

Posamezna skupina znotraj vrtca (vsaka ima več pedagogov, enega na največ pet otrok) je sestavljena iz največ 15 otrok. Pedagog oziroma vodnik z otrokom razvije poseben, dosti bolj pristen odnos, saj postane njegov življenjski spremljevalec, učenje pa je obojestransko. Tako vodniki spodbujajo sodelovanje namesto tekmovalnosti in se tudi sami marsičesa učijo. Otroci, ki obiskujejo gozdni vrtec, so v naravi v vsakem vremenu, tudi ko dežuje in sneži. Med aprilom in oktobrom so v poletni bazi, kjer so le indijanski tipi šotorov, in so na prostem ves čas. Tudi stranišče in kopalnica sta zunanja. Od novembra do marca se preselijo v zimsko bazo, kjer imajo manjšo hišo, a so kljub temu vsaj tri ure na dan na prostem. Ne glede na to, ali dežuje ali sneži.

»Če v običajnih vrtcih otroke zavijamo v vato in na vsakem koraku poskušamo eliminirati možnost, da bi se naučili živeti ter se soočiti z nevarnostmi, ki na nas prežijo v okolju, je v gozdnem vrtcu to povsem drugače. Novozgrajeni vrtci pri nas ne dobijo uporabnega dovoljenja, če vrata na notranjem robu nimajo nameščenega plastičnega kanala, ki preprečuje, da bi otrok prste porinil med vrata. Medtem pa se v vrtcu v gozdu učijo plezanja po drevesih, kurjenja ognja ter se v poletnih mesecih kopajo – v jezeru, reki ali potoku. Četrtek je običajno dan za tovrstno kopanje,« pravi Lučka in dodaja, da bi bili gozdni vrtci, ki jih poznajo na Češkem in tudi drugod po svetu, primerni tudi za Pomurje oziroma Slovenijo.

Strinja se, da s finančne plati ni preprosto, saj tudi na Češkem država ničesar ne prispeva, a kljub temu tovrstno otroško varstvo podpira in ne omejuje. »Na Češkem zakonodaja ne predvideva tovrstnih vrtcev, a jih tudi ne omejuje in ne nadzira. Formalno gre za društva, ki se ukvarjajo z alternativnim predšolskim izobraževanjem, in ne otroškim varstvom. Financirajo se sami in z občasnimi, a redkimi donacijami posameznikov,« pravi Lučka, ki s partnerjem Petrom za posameznega otroka plačuje 110 evrov na mesec ter dodatnih 20 evrov za hrano. Glavni pogoj za vzpostavitev tovrstnega vrtca je prisotnost neokrnjene narave, gozda in reke ali potoka v bližini mesta. V Sloveniji je več območij, kjer so te razmere dobre – tudi v Pomurju. »Tukaj bi lahko tak vrtec vzpostavili recimo v Krogu, Markišavcih ali nekje na Goričkem ter tudi na lendavskem, radgonskem in ljutomerskem koncu,« je prepričana Lučka, vendar ne ve, kako bi se na to odzvala slovenska birokracija.

Dobrodošlica z ognjem

In kako poteka običajen dan v gozdnem vrtcu? Med osmo in deveto uro zjutraj otroci pridejo v vrtec, kjer jih čaka dobrodošlica z ognjem. Nato se zberejo v skupni krogec, kjer se pozdravijo in jim predstavijo, kaj bodo delali tistega dne. Sledi triurni izlet v naravi, kamor gredo otroci z nahrbtniki na rami, v katerih imajo malico in oblačila, in kjer nabirajo gozdne plodove, gobe in zelišča. Seveda ne manjka fizičnih aktivnosti, saj lahko plezajo po drevesih, se kopajo v potoku, ustvarjajo z lesom, se sankajo, igrajo različne igre, opazujejo naravo in živali. Po kosilu in počitku se ob pol treh popoldne začne uro in pol dolgo ustvarjanje ter igra, ob štirih sledi slovo, saj po njih že pridejo starši.

Za najmlajše so še posebno zanimivi izleti v naravo ali tudi v urbana okolja, kjer obiščejo katero izmed kmetij, si ogledajo predstavo v gledališču ali razstavo v muzeju. Ne manjka niti zanimivih delavnic, kjer lahko izdelujejo svečke iz čebeljega voska, živalske figurice iz slame in steklene lučke. V vrtcu dajo veliko poudarka na glasbo, saj jih mentorji učijo igranja in nastopanja z bobni, kitaro in flavto. Nekaj časa ostane tudi za kuhanje, tako da lahko v sodelovanju z vodniki kuhajo na ognju ter si spečejo slastne kekse ali kruh.