LJUBLJANA – »Moja vest in moja poklicna integriteta mi narekujeta, da iz tega društva izstopim,« je v poslovilno pismo Slovenskemu sodniškemu društvu zapisala vrhovna sodnica Barbara Zobec. V pismu piše, da je sodniško društvo videla kot »enega od zadnjih branilcev sodnikove poklicne svobode, ki se začne in konča pri svobodi njegovega argumentiranega diskurza o vseh vprašanjih, ki zadevajo sodstvo, še posebej tistih, ki so pomembna za to, do bi se slovensko sodstvo nekoč lahko primerjalo s sodstvom v normalnih demokracijah«.
Nič več prostor srečevanja različnih pogledov
Zdaj Zobčeva ugotavlja, da »sodniško društvo ni več prostor srečevanja različnih pogledov na reševanje krize v sodstvu, sploh pa pogledov na stanje v sodstvu (brez diagnoze ni zdravljenja), kjer bi se dalo pogovarjati o stvareh in kjer bi se tolerirala, spoštovala tudi drugačna mnenja, tudi če so manjšinska«.
Soproga ustavnega sodnika Jana Zobca piše: »Slovensko sodniško društvo pa se je v zadnjih letih oddaljilo od mnenjskega pluralizma, v katerem bi bila mogoča strpna razprava o stanju in problemih v sodstvu, in vse bolj postaja forum, kjer se aklamativno sprejemajo stališča, ki ne trpijo ugovora. Še več, sodnik, ki je kritičen do sedanjega stanja, se grobo utiša. To sem doživela tudi sama, to je doživel moj soprog, ki je tudi sodnik, in še kdo. S takšno politiko izključevanja mnenjske drugačnosti postaja sodniško društvo nasprotje tistemu, kar bi moralo biti, in se vse bolj ravna po načelu če nisi z nami, si proti nam.«
Zobčeva pismo zaključuje z besedami: »Glede na takšno stanje je torej očitno, da se ne splača izpostavljati za to, da bi se kaj spremenilo. Najbolje je sedeti v sobi, tiho reševati zadeve, gledati, da te kakšna neugodna statistika kje ne izpostavi, in imeti pretanjen občutek o tem, kar prihaja z vrha sodstva, in ne o tem, kaj je prav in kaj ni. In potem si po neki sprevrženi logiki samostojen, neodvisen in pokončen sodnik ...«
Masleša izrabil društvo
Predsednik Vrhovnega sodišča RS Branko Masleša je izrabil svoj nagovor na letošnjih dnevih slovenskega sodstva, protestira vrhovni sodnik Marko Šorli v pismu, ki ga je naslovil na slovensko sodniško društvo. Zmotil ga je Maslešev osebni obračun z ustavnim sodnikom Janom Zobcem. Dogajanje ga spominja »na čase, ko se je družbeno kritičnim posameznikom očitalo neresnično prikazovanje družbenih in političnih razmer v državi, storjeno s hudobnim namenom«.
Šorli v pismu Zobčevo kritiko ocenjuje kot »argumentirano kritiko sodstva«. Če se z njegovo kritiko strinjamo ali ne: »bila je javno objavljena in je torej mogoče z njo polemizirati – za razliko od pozdravnega napada predsednika Masleše«. Po Šorlijevem je nagovor Masleše izzvenel kot brezprizivna obsodba, ne le argumentirana kritika sodstva, ampak tudi osebe njenega avtorja. To je, tako piše, postalo še jasnejše, ko je pred zbranim sodniškim avditorijem sam sebi odgovarjal, ne pa tudi odgovoril, kaj je resnica.
Naj spomnimo: ob Masleševem imenovanju so temu nasprotovali tisti, ki so izražali skrb o ustreznosti kandidature. Med drugim sta, kot opominja Wikipedija, ustavni sodnik Zobec in nekdanji sodnik na civilnem oddelku Rudi Štravs trdila, da je Masleša v začetku 80. let navdušeno opisoval ustrelitev ilegalnega pribežnika iz ene nekdanjih vzhodnih socialističnih držav. Masleša naj bi po njunih besedah izražal entuziazem nad točnim strelom v sredino čela žrtve. Masleša naj bi bil na kraju prisoten kot preiskovalni sodnik. Poslanec vladne stranke je na kandidata naslovil vprašanje o namenu prisotnosti preiskovalnega sodnika na kraju dogodka, saj naj ne bi bil noben zakon dovoljeval streljanja na meji. Masleša naj bi bil dolžan umor prijaviti policiji, česar ni storil. Šorli dodaja še pričanje upokojenega sodnika Janeza Branka in piše: »Masleša ne more pregnati senc, ki so nad njim in o katerih so pričali trije omenjeni sodniki. Z razčiščevanjem sporne preteklosti Masleša ne bi smel obremenjevati sodstva in sodnikov, saj v tej zvezi ne more nastopati kot predsednik vrhovnega sodišča in predstavnik sodstva. Če res želi, da se stvari dokončno razjasnijo, bo moral to storiti na način, ki velja za vse državljane v pravni državi.«
Ker ne verjame, da je bilo nedemokratično ravnanje Masleše izvršeno v soglasju z vodstvom društva, meni, da bi se izvršni odbor sodniškega društva moral izreči o Masleševem ravnanju in oceniti, ali je bilo v skladu s sodniško etiko. Zato pričakuje, da »se bo izvršni odbor sodniškega društva jasno opredelil«.
Obe pismi hranimo v uredništvu.
