Predsednik zdravniškega sindikata Fides Konrad Kuštrin je po tragičnem strelskem pohodu, ki ga je v izolski bolnišnici izvedel stari znanec policije, 70-letni Darko Gregorič, dejal, da je to žal le vrh ledene gore oziroma le še ena posledica tega, da slovenska politika (zdajšnja oblast) načrtno in namerno vztraja s sovražnim odnosom do zdravnikov ter da zdravnike ves čas prikazuje kot zaslužkarje, ki jim gre samo za denar: »Potem pa se zdravniki in drugo zdravstveno osebje srečamo s pacienti in jim povemo, kakšne so njihove pravice v resnici, kolikšen obseg zdravstvenih storitev je zanje zares dostopen.« Tudi zato so, kajpak, zdravniki vse pogosteje tarče nezadovoljnih, razočaranih bolnikov. Tako velikega problema, pravi Kuštrin, bi se bilo nujno treba lotiti pri njegovem bistvu, pri ključnem vzroku zanj.
Mar ni ministrica za zdravje Milojka Kolar Celarc v svojem odzivu na tragični izolski dogodek obljubila, da bo ministrstvo za zdravje zdaj naredilo vse, kar je v njegovi moči, da do takšnih tragičnih dogodkov ne bo prišlo nikoli več? Je. Nikoli več? Se sploh zaveda, kaj je tokrat obljubila? Nečesa tako demagoškega si bržda ne bi upal izjaviti niti Donald Trump. Nič nenavadnega, da je Kuštrin takoj opozoril, da ministričina obljuba pomeni že spet korak v napačno smer: »To absolutno ni korak v pravo smer!« Namesto da bi zdravstvenim zavarovancem končno jasno in glasno pojasnila, kakšne so ta hip njihove zdravstvene pravice, jim obljublja nekaj, za kar ve, da jim ne more in niti ne namerava zagotoviti.
Človek se ob tem nehote, toda povsem upravičeno spomni besed, ki jih je izrekel selektor naše ženske judoistične reprezentance Marjan Fabjan – ni nobenega dvoma, da je še najbolj zaslužen za zlato-bronasti uspeh, ki so ga naše judoistke letos dosegle na olimpijskih igrah v Riu –, ko so ga novinarji vprašali, kaj bi on storil, če bi »treniral« slovensko politiko: »Treba bi bilo zamenjati... pa vse spremeniti.« Mogoče pa je res že nastopil čas, ko bi morali vsi odgovorni in ozaveščeni državljani družno zaveslati proti toku. Plavanje ali veslanje proti toku, kot je nekoč napisal kolumbijski filozof in aforist Nicolas Gomez Davila, ni nič več idiotsko početje, če ugotovimo, da nas reka očitno že odnaša proti slapu.