NA KOŽO

Vreščanje še ni 
resna prepreka

Objavljeno 12. september 2014 00.35 | Posodobljeno 12. september 2014 00.36 | Piše: Jadran Vatovec
Ključne besede: komentar

V Bruslju so pač navajeni drugačne pravne kulture in jo pričakujejo tudi od nas.

Dr. Miro Cerar mlajši (SMC), Karl Erjavec (Desus), mag. Dejan Židan (SD) pa tudi dr. Milan Zver (SDS), Franc Bogovič (SLS) in Lojze Peterle (NSi) so ogorčeni – če bi hoteli našteti prav vse, ki so, za to ne bi bil dovolj niti ves prostor, ki ga imam na voljo v tej kolumni –, ne morejo se sprijazniti, da si je predsednik Evropske komisije dr. Jean-Claude Juncker mag. Alenko Bratušek izbral za podpredsednico in ji namerava zaupati celo vodenje energetske unije. Židan je prejšnji teden še optimistično upal, da bodo, če bodo trije ministri (na dopisni seji vlade) glasovali proti Junckerjevemu predlogu, morali o zadevi odločati na redni seji vlade. Prvak Desusa še vedno vztraja, da je bil postopek nezakonit, saj naj bi Bratuškova zlorabila dopisno sejo oziroma bila v konfliktu interesov.

Pa poglejmo: na dopisni seji vlade ni nihče glasoval za Junckerjev predlog. Niti Bratuškova. Je pa res, da je Bratuškova zahtevala tako imenovano takojšnje odločanje, s čimer je preprečila, da bi prišlo do odločanja na redni seji vlade, kar je sicer zahtevalo več ministrov. Erjavec se je najprej še vzdržal, ko pa je Bratuškova zahtevala takojšne odločanje, je glasoval proti. In kaj določa 28. člen poslovnika slovenske vlade? Da je neko gradivo na dopisni seji vlade sprejeto, če je zanj glasovalo več kot polovica članov vlade »ali če proti njegovemu sprejemu ni glasovalo več kot polovica članov vlade«. Proti Junckerjevemu predlogu jih je (od 13 ministrov) glasovalo šest: Židan, Erjavec, dr. Gregor Virant, dr. Anja Kopač Mrak, dr. Jernej Pikalo in Gorazd Žmavc. Toda sama dopisna seja naše vlade tako ne bi mogla oziroma ne more ustaviti Junckerja.

V Bruslju in Strasbourgu pač uveljavljajo drugačne demokratične (pravne) uzance od tistih, nad katerimi se naivno navdušuje večina naših domnevno tako zelo evropskih in nadobudnih politikov. Res tudi je, da verodostojni evropski politiki zelo težko razumejo, čemu slovenski politiki toliko vreščijo in se razburjajo, če pa politično vreščanje ni med (formalno)pravnimi preprekami v postopku izbire evropskih komisarjev. Nihče od naših politikov pa kot da ne zna učinkoviteje vreči polen Bratuškovi pod noge? Ali noče. 

Deli s prijatelji