Vrata v savinjski raj

Mozirje zlahka najdete. Iz Ljubljane po avtocesti na Štajersko in v Šentrupertu na levo, iz Celja pa po isti cesti in v istem kraju na desno. Je še ena pot, in sicer iz Kamnika čez Černivec in Gornji Grad do Radmirja, tam pa na desno – in že ste v Mozirju. Nad krajem so Golte z modernim hotelom in smučišči, planinci še vedno prisegajo na Mozirsko kočo, največ ljudi pa Mozirje že dve desetletji pozna po Mozirskem gaju na desnem bregu Savinje. Je največji kraj v Zgornji Savinjski dolini s staro splavarsko tradicijo in številnimi obrtnimi dejavnostmi, med njimi tudi usnjarsko, barvarsko in jermenarsko. Kraj je povezan s tremi vodami: reko Savinjo in potokoma, ki tečeta skozi mesto, Mozirnico in Trnavo.

Ime verjetno izhaja iz korena slovenske besede močvirje, saj je bila okolica Mozirja nekoč zelo močvirna. Najstarejši potrjeni vir o imenu Mosir je listina iz leta 1146, ki je darilno pismo oglejskega patriarha Palegrina, izdana v Tolminu, medtem ko so zapisi o imenu Prossberch (Prassberg) iz leta 1231. V izročilni listini Viljema Vovbrškega z dne 18. decembra 1241 sta navedeni provinca Moziri kot podatek in provinca Moziri sive extra provenciam, kar pomeni v provinci Mozirje ali zunaj nje.

Mozirje je postalo trg pred letom 1318, ko je zapisano poimenovanje marchet Prausperch.

Že ob vhodu na starodavni trg vas pozdravi zelo lepo urejeno krožišče s posebno arhitekturo. Sprehod skozi ponuja pogled na stare trške hiše z značilno arhitekturo 18. in 19. stoletja. Spominja na čase močnega narodnega prebujenja, kar potrjuje podatek, da je mozirski župan Janez Lipold 1845 ukazal, da na magistratu poslujejo slovensko, kar je bilo tedaj na Štajerskem izjemno. Na hišah boste videli številne spominske plošče, denimo na hiši številka 15 kar tri. Ena je posvečena tu rojenemu geologu Marku Vincencu Lipoldu, ki je bil dolga leta v geodetski upravi na Dunaju in zatem od 1867 do 1883 kot prvi Slovenec ravnatelj rudnika živega srebra v Idriji. Druga plošča je namenjena tudi v tej hiši rojenemu sociologu dr. Jožetu Goričarju, tretja pa prvi seji odbora OF v Mozirju. Na trgu je lepo obnovljen in ohranjen vodnjak, na katerem opazno piše, da je voda pitna. V hiši št. 17, ki ima še danes nadvse imenitna lesena vhodna vrata, je bila podobarska delavnica Andreja in Ivana Cesarja. Posebnosti trga v Mozirju so klesane klopi in portali iz zelenkastega vulkanskega tufa. V severnem nizu trških zgradb sta najpomembnejši zgodnjerenesančni hiši na trgu s številkama 17 in 15, ki imata dobro ohranjeni notranjosti. Poslovni prostori so v Grabnarjevi hiši, oglejte si njeno notranjost.

Muzejska zbirka Mozirje in Mozirjani ter osebna zbirka Aleksandra Videčnika – zanj je dr. Matjaž Kmecl zapisal, da je zgornjesavinjski Valvasor – sta sestavni del Knjižnice Mozirje in imata svoje prostore na Savinjski cesti 2, tik ob župnijski cerkvi svetega Jurija. Ta dominira na trgu in izhaja iz leta 1241, ko je omenjena cerkev z župnikom. Ostenje današnje ladje in zvonika je srednjeveško. Stavba je bila popolnoma prezidana okoli 1754, ko sta bili prizidani tudi kapeli. Leta 1831 so okoli nje podrli taborsko obzidje. V cerkvi so freske Tomaža Fantonija, zunaj spomeniki Antonu Martinu Slomšku, Ignaciju Orožnu in dr. Jožetu Goričarju. V Mozirju se je mudilo veliko znamenitih Slovencev, tu je kot kaplan služboval tudi pesnik Anton Aškerc.

Vsekakor morate obiskati hortikulturni park Mozirski gaj, veličasten park cvetja in druge flore ter spomenikov iz nekdanjega kmečkega življenja. Vabi tudi čudovita okolica kraja. Omenil sem že Golte, svojevrstno kraško planoto, najbolj znano po smučiščih, je pa tudi v vseh drugih letnih časih pravi naravni biser. Prepričajte se sami!