Ljubezen je ključ, ki odpira vsa vrata; Najboljša zaklenjena vrata so tista, ki jih lahko pustite odprta; Hanibal pred vrati ... Moj pregovor o vratih: »Jebemti, so draga!«
Torej: v naši kmečki hiši smo potrebovali notranja vrata iz nekdanje črne kuhinje, zdaj predsobe, v kuhinjo. Z ženo ekskluzivnih zahtev nisva postavljala, razen da so barvno čim bolj usklajena s prostorom in da imajo zaradi pomanjkanja svetlobe vstavljeno šipo. Zraven bova vzela še podboj, ker se novo krilo z obstoječim bangerjem zagotovo ne bo ujemalo, sva sklenila. Zamislila sva si tudi ceno, tja do 200 evrov. Brez kljuke, seveda.
Na internetu sva pogledala, kje so večje štacune z vrati, in presenečeno ugotovila, da jih je od kopice, kolikor sva jih poznala pred leti, ostalo le še prgišče. Kmalu nama je bilo jasno, zakaj propada naša lesna industrija! Vrata s podbojem so 420 evrov, je zdeklamiral prodajalec v salonu gorenjskega proizvajalca, steklo boste morali dati pa sami vdelati. Šokiran sem šlatal tisto iverico, ki se je delala, da je hrast, ljubljena pa je zaslišala možakarja še o cenah drugih vrat. Nič pod 350 evrov, navzgor pa skoraj brez omejitve.
Od udarca sva se podpirala do druge trgovine, firma s Koroškega naj ne bi bila v najboljšem finančnem stanju, mogoče bodo kakšni popusti. Ma, kakšni popusti. 360 evrov ali pusti!
Z ljubljeno sva še enkrat pregledala najin proračun. Saj nimava podpovprečnih plač, imava pa kredite za hišo, avto, treba je bilo kupiti kurilno olje, zimske gume so še na vrsti. Prekleta vrata, a jih je treba?
Prijateljica mi je rekla, da imajo v Šentvidu tudi opuščene programe, se je takrat spomnila žena.
Vrata, ki se uspešno pretvarjajo, da so češnjeva, bodo prav pristajala k staremu podboju, rdečkasto na temno. Malo odbito, ampak nikakor odbijajoče. In odbijajoča ni bila niti cena – 15 evrov. Danes grem po vrata k steklarju, še njemu bom pustil petdesetaka in na koncu bomo zmagali. Hvala bogu pa, da ne zidamo in ne potrebujemo 10 vrat.