Med poletnimi splošnimi tako imenovanimi ljudskimi modrostmi imam najraje dve najbolj obdrsani. Prva je »dolgo vroče poletje«. Druga pa »potem pa so šli vsi na morje«. Skoraj ni mogoče, da nam povedi ne bi bili všeč, čeprav nas letos na morje ne bo šlo toliko kot v časih, ko smo mislili, da smo v totalni luknji za železno zaveso. Zdaj namreč vemo, da je bil tisto pravzaprav preddverje rajske dežele. Še pomnite, tovariši, »Slovenija, moja dežela«.
Moj prvi spomin na morje zaradi emša torej sega v svinčene čase, v Jugo. Oče je družini, ženi in pamžema, moji sestrici, ki je rada razbijala porcelanaste skodelice in govorila, da jih je ptiček ali pa jaz, ter meni, ki sem rad risal morje, parnike in kite, naznanil, da gremo na morje. In to ne na katero koli morje, sončili in namakali noge da bomo v nekoč cesarski Opatiji. Sestra je pokimala, saj je slutila, da je tam, če je morje, najbrž tudi veliko skodelic, jaz pa sem vprašal, ali se bomo peljali z ladjo. Hišni poglavar je pokimal, a s pripombo, da je to načeloma zelo zelo nevarno.
Od priprav za odhod na morje se spominjam, da je bil to kar obsežen podvig, mama je imela veliko dela z zalogami hrane in oblačil. Kot da bo tam spodaj morebiti celo sneg. A tudi s kopalkami, ki jih je bilo treba dati sešiti, ter z gatami, spodnjicami. Da jih bo dovolj, če se nam pripeti kakšna znana ali neznana nesreča. To s frišnimi gatami je še en pradavni slovenski fenomen, vsi spodobni podeželani, ki so se v tistih časih odpravljali v svet ali vsaj do Ljubljane, so oblekli ali obuli (kakor kdo) popolnoma sveže spodnjice. Da so jih imeli na sebi, če jih je, recimo, povozil vlak ali konjska vprega, avtov je bilo še malo. Kot da ob trku z lokomotivo človek ne bi iz sebe poleg duše spustil še kaj zelo konkretnega. V frišne gate.
Ivo Robić še ni pel Morgen, morgen
Ampak nazaj na morje Adrijansko, ki smo ga takrat pravkar izpulili Italijanom, čeprav Trst, ki smo ga osvobodili, ni bil naš. Spominjam se, da je bilo pred veliko slano avanturo kar precej dela z obrazci, imenovanimi K 4, če se ne motim. To je bil državni papir, s katerim se je državljan lahko enkrat na leto zelo zelo poceni peljal z vlakom. Običajno poleti na morje.
Odpeljali smo se z novomeške železniške postaje. Na premog in paro. Ne spominjam se vseh strahot, ki bi se lahko na vlaku zgodile majhnim otrokom, nagibanje skozi okno je bila ena od njih, druga pa iskra v očeh. Iz lokomotive, ki jih je sipala v orjaških količinah. Še danes ne vem, zakaj bi se morali bati tudi vožnje skozi Delnice v Gorskem kotarju, kjer je menda mrgolelo medvedov. V spominu mi je ostala kot zaspana večja vasica, medvedov, ki jih je bilo v okoliških gozdovih več kot na skrivnostnem Kočevskem, pa skozi okno vagona kljub prepovedanemu nagibanju ven nismo uzrli.
A potem je bilo že morje. Zagledali smo ga kar z vlaka, ki se je začel spuščati po divjih, že skalnatih kraških pobočjih. Kako smo z Reke prišli v Opatijo, kjer Ivo Robić v hotelu Kvarner ob večerih nemškim turistom še ni pel Morgen, morgen, sem pozabil. Ne spominjam se niti zasebne sobe, ki jo je foter rezerviral pol leta prej, vem pa, da sem tam podrobil zadnji dunajski zrezek iz mamine zaloge. Za naslednji dan je oče vsem obljubil neposredno soočenje z morsko vodo.
A nesreča nikoli ne počiva. Ne, z gatami ni bilo nič narobe, le ob prihodu na čudovito peščeno plažo smo družinsko zvedeli novico, da je prejšnjega dne ali pač te dni (čas je takrat predel zložno) v morju pred Kraljevico morski pes požrl Slovenko. Mama Ana, ki si je dala sešiti bele kopalke, doma se je v njih na skrivaj tudi malo posončila, in je bila, če pogledam stare slike, fajn in seksi baba, je najljubšemu sicer poskušala razložiti, da je od Opatije do Kraljevice ohoho vode. In da smo mi na javni, celo od tovarišev miličnikov varovani plaži. A se stari ni dal prepričati.
Tudi nazaj grede nobenega medveda
Nihče od nas ni smel v vodo oziroma je smel samo do gležnjev. Argument je bil mogočen. Mami je oče zasikal, da je imela požrta Slovenka na sebi nobene druge kakor ravno bele kopalke. V tistih časih so ljudje kapitulirali pred še veliko šibkejšimi argumenti. Na skrivaj in za uteho sem polizal prst, ki sem ga pomočil v smrtno nevarno morje. Bil je slan, vsaj to, šolske knjige in tovar'šice torej ne lažejo.
Ker ni bilo z morjem nič, smo se šli peljat z ladjo, no, bila je bolj ladjica, čeprav parnik. Tudi on je sopihal in fural na K 4. In glej ga, zlomka, spet nesreča, dvignil se je poletni vihar, nevera. Potniki so bruhali in dodatno še kaj v frišne spodnjice. Meni pa nič. Od takrat vem, da nimam morske bolezni, preverjeno na tisočih miljah.
Drugega se ne spominjam. Ostalo pa mi je, da sestra ni razbila nobene skodelice in da je oče med vožnjo nazaj mami večkrat rekel, da jo je bilo v kopalkah lepo videti. Ona pa, da komaj čaka ljubo doma, kdor ga ima. V Delnicah tudi nazaj grede ni bilo nobenega medveda. V nedeljo smo na varnem in suhem spet jedli govejo juho in restan krompir z govedino iz tiste župce. Sardele samo še iz konzerve.
Sem pa pozneje zvedel, zakaj je bilo v očetu vsajeno tako močno strahospoštovanje do morja. Ko bi se bil med vojno iz Barija, kamor so ga zavezniki odpeljali ranjenega na okrevanje, moral z ladjo vrniti v Biograd na Moru, so se zmagovalci na večer pred odhodom iz Italie belle napili in predolgo poslavljali od ljubic. In zamudili tako rekoč njihovo ladjo, ki jo je pred tistim Biogradom razneslo na mini. V tisti državi je bila tu in tam za kaj dobra celo pijanost. Danes ne pomaga.
V njem so spali cesarji Franc Jožef, James Joyce in Josip Broz
Zgodba o Opatiji, ki je eno od najbolj znanih hrvaških obmorskih letovišč, je vezana na cerkvico svetega Jakova in cerkveno posest s samostanom. Prvič je bil kraj omenjen 1449, utonil bi v krajevni zgodovini jadranskih obmorskih zaselkov, če si reški veletrgovec Iginij Scarpa ne bi v tem kraju pod Učko, ki ima milo podnebje z veliko zelenja, zaželel zgraditi vile. Lepo poslopje Villa Angiolina so postavili leta 1844, usoda je hotela, da je bila v njej leta 1860 gostja tudi cesarica Maria Anna, vdova avstro-ogrskega cesarja Ferdinanda I., njene besede o uživanju na južni strani Alp je doseglo ušesa dunajske aristokracije. Potem je šlo hitro, potegnili so, tudi zaradi Reke, južno železnico, v Opatiji in Lovranu pa začeli graditi razkošne vile in hotele. Leta 1884 je že stal Quarnero, današnji Kvarner, leto pozneje pa hotel Kronprinzessin Stephanie, imenovan po ženi Rudolfa Habsburškega, oba sta se udeležila odprtja. V zelo razkošnem poslopju so med drugimi bivali cesar Franc Jožef I., James Joyce in Josip Broz - Tito. Morda pa je najbolj zanimivo, kako se je skozi zgodovino in politiko menjavalo ime poslopja, ki je konec koncev samo dober hotel. Z Italijani je postal Regina Elena, od leta 1946 do 1940 razumljivo Moskva, po razhodu s Stalinom nič drugega kot Central. To ime so zbrisali s padcem Rankovića, iz ruševin mnogih imen je vzniknil Imperial. Zmagovalci so se pred odhodom iz Italie belle napili in predolgo poslavljali od ljubic.