MOJSTRANA, KRANJSKA GORA – Kdor se je namenil pretekli vikend preživeti prijetno, kakovostno in hkrati na svoj način podati čestitko sto okroglim letom naših gorskih reševalcev, se je napotil na Gorenjsko, najprej v Mojstrano in nato še v Kranjsko Goro, nekateri pa so se podali celo na vodene ture po hribovju tam okrog ali peš ali pa z bicikli šli do Tamarja in nazaj. Nad glavami je vsake toliko zaropotalo, saj sta bila v zraku, vsaj tako za šalo rečejo na kranjskogorskem koncu, dva leteča traktorja. Pred sto leti pa so reševalcem še pomagali voli, vpreženi v vozove.
Muzej ni le prikaz gorništva skozi čas, je pomnik dela narodove identitete
Med množico planincev iz vse domovine ter gostov, gorskih reševalcev iz Avstrije, Nemčije, Hrvaške, Črne gore, Srbije in Italije je bilo čutiti pristno navdušenje nad ponujenim za stoti rojstni dan naših reševalcev. Že v Mojstrani se je začelo navsezgodaj, dveri je odprl edinstven planinski muzej, in to po ceni, prijazni do Gorenjca: zastonj! Videti je marsikaj, od kleti pa do podstrešja je razstavljeno mnogo reči, povezanih z gorami, in ker je Aljažev stolp ostal tam, kjer mora biti, torej na vrhu gore, ki meri natančno 2864 višinskih metrov, bomo napisali trditev, ki dejansko drži: vsak pravi Slovenec mora biti enkrat na Triglavu in še enkrat v planinskem muzeju. Ta muzej ni le prikaz gorništva skozi čas, je pomnik dela narodove identitete, saj je hribolazenje na sto in en način Slovencu vsajeno v gene. Smo se prepričali pred muzejem, ko so za nadobudno otročad postavili umetno plezalno steno in jih varovali ter jim pokazali osnovno opremo.
Mularija je lezla gor in dol, da je bilo veselje, potem so se na travniku šli planinske igre, starejši pa so se obračali na območje Grančišča, kjer so domorodni gorski reševalci prikazali atraktivno klasično reševanje iz stene, ki ga je komentiral zagotovo eden od prvakov gorskega reševanja pri nas Klavdij Mlekuž, ob njem pa je stal Stipe Božić iz Splita, danes Hrvat, pa še vedno naš fant, ki je iz morja na štiri osemtisočake vlačil kompletno snemalno opremo.
Tudi punce so se leteče spuščale iz letečih traktorjev
Potem smo jo šli v smer Kranjske Gore, kjer se je dogajalo še ves dan. Pokazali so nam, kako se gre dol s sedežnice, ko odpove tehnika, med dejansko res veliko množico prijateljev gora so se sprehajali lavinski psi, dopoldne so se reševalci merili v znanju prve pomoči. Kjer so presenetili domačini, ki so človeka oskrbeli tako, kot so ga prvi reševalci takoj po prvi svetovni vojni, potem pa se je z ropotom elis začel še balet za srčne može in eno žično vrv. Pa da ne boste mislili, da imajo pri Gorski reševalni zvezi Slovenije pogumne samo fante, smo videli tudi punce, ki so se leteče spuščale iz letečih traktorjev, in tudi psi niso niti malo trznili, ko so morali po zraku iz plovila do ponesrečencev, ki so na ta dan le igrali bolečine. Predsednik GRZS Igor Potočnik je predsednika Slovenije Danila Türka z ženo in spremstvom povabil do Vopa bara, osrednje kranjskogorske pivnice, pa ne na kozarček, ampak na improvizirano tribuno, od koder so spremljali parado naših srčnih mož, pripadnikov vojske, gasilcev, tujih gostov reševalcev ter članov civilne zaščite in policije. Impozantno, kaj bi drugega komentirali! Svetlo modra svečana oblačila bodo naši reševalci kmalu zamenjali za delovna in pohiteli na pomoč vsakič, ko jih bomo potrebovali. Tako, kot to počnejo že sto let in nikoli ne vprašajo, koliko bodo pri tem zaslužili. Dober občutek se je naselil v nas, ker vemo, da jih imamo še najmanj za naslednjih sto let!
