Voziti inu obstati

V rokah držim zajeten sveženj listov. Popisanih. Z izjemno pretanjenostjo in lucidno predanostjo, bojda, saj je odebeljeni zvežčič državo, no, pošteno pribito, nas, državljane, menda stal celih milijon in še okoli petsto jurjev povrhu. Hja, če naš skupni proračun motrimo globalno, nas zapravljeni milijonček še ne bo pobral, če pa gre za sredstva, ki so bila zapravljena po nemarnem, brez dolgoročnih učinkov in celovitih sprememb na bolje, smo tlačilci borne grude pod nebesnim obokom naše deželice malodane dolžni povzdigniti glas, skočiti pokonci, udariti s pestjo kot nekdaj s srpom in kladivom po krivcih današnjega prekletstva.

Sanacija Slovenskih železnic do leta 2020. Tako je naslov študije, ki jo je priznana revizijska hiša spisala na 640 straneh. Brez olepševanja in krancljanja z venčki uspeha. Gola dejstva, ki na premnoge trenutke pokažejo pristno bedo in oholost državnega birokratskega aparata, ki je z nonšalanco in šarlatanstvom dopustil, da je državni velemonstrum neslavno pristal na tirih pogube. Kot mrtvaški voz, katerega kolesje počasi, a zanesljivo drobi proti gomili. S številnimi pogrebniki v ozadju, ki jih gravitacija brezna vleče s sabo. Nova država, ki je svoj new deal fokusirala v avtocestnem križu, si je z enormnimi zadolževanji in neslutenimi bogatenji vpletenih gradbincev, z ignoranco do zasebnih investitorjev, prestrelila kolena. S cestninami, bencinskim evrom, okoljskim davkom pokrivamo skoraj bankrotiranega državnega cestninarja, ne da bi lahko pomislili na obnovo kilave železniške infrastrukture.

Capljamo za evropskimi vlaki, bogaboječi, da nas sosednji koridorji v celoti ne obidejo in izolirajo v tampon cono. Previsoki fiksni stroški, viški delovne sile, slaba organiziranost, strojevodje, ki so delovno učinkoviti le tretjino delovnega časa, neizkoriščenost vlakov, ignoriranje evropskih sredstev... Tuji vlaki nas prehitevajo po levi in desni strani meje. Drugi tir, od katerega je odvisna usoda celotnega gospodarstva (beri: obstoja soodvisnih podjetij in več deset tisoč delovnih mest), že od osamosvojitve tiči v oblakih. Konkurence se ogibamo kot hudič križa, pa bi s tem dobili vsaj nekaj cvenka za projekte, ki so nujni, če želimo stati in obstati v srčiki razvoja. Vse je na papirju, le junaka ni, ki bi voz potisnil mimo groba. Smo priče političnemu umoru slovenskega gospodarstva?