Voščite mi za valentinovo

Zdi se daleč, pa sploh ni. Dinozavri so do takrat že izumrli. Novinarji in fotoreporterji so na teren odhajali s fički, in ne s konjskimi vpregami, uvozili smo demokracijo in prekarne službe. Tovariši so pravkar postali preteklost in Plečnikov stadion za Bežigradom se je že tedaj podiral. Zaživeli smo v novi državi, postavili zakonske temelje tajkunstvu, bratstvo in enotnost poslali v zgodovino. Dobili smo certifikate, ki so jih Slovenci množično vlagali v podjetja brez (domače) prihodnosti – Slovenijales, Tam, Radenska, Elan.

Svetla prihodnost so bili mobiteli, a kdo bi te škatle, težke in velike kot opeka, takrat vlačil s seboj? To so bili časi stacionarnih telefonov, hišni so jim rekli, čeprav so se uporabljali pretežno v službi.

Uvozili pa smo še nekaj revolucionarnega – valentinovo, praznik ljubezni do potrošništva. Tedanji glavni urednik Dela Tit Doberšek se je sicer bolj zavzemal za domače gregorjevo, a je globalnost uvoženega prevladala in smo mu sklenili odpreti kar nekaj strani Novic. Naj bralke in bralci za novi praznik voščijo svojim izbrancem in izbrankam, možnostim primerno, po stacionarnih telefonih; plačali bodo, ko bodo v kupljenih izvodih Novic preverjali, ali so njihova voščila zadela pravi naslov.

Na dan pred novim praznikom sem bil dežurni urednik. Spremljal sem, ali so se novinarji vrnili s terena, ali so fotoreporterji v skeniranje oddali slike, popravljal sem članke, jih opremljal z naslovi in razporejal po straneh, drugo za drugo. Dokler ni ostala samo še prva, ki se vedno dela zadnja. Zrisal sem špegel in k lektoricam in tehničnim urednikom poslal še to, ko sem se udaril po čelu. Pozabil si na valentinovo! Hitro še voščite za valentinovo in telefonsko številko v srček; najbolj klicane smo znali na pamet, saj ni, kolikor pomnim, nobenemu padlo na pamet, da bi po koncu urednikovanja s seboj kamor koli vzel še nekajkilski telefonski imenik.

Pa je konec dežurstva praznik, ki si je tedaj ali si še danes zasluži kakšno kavo ali še kaj boljšega. V tem sem užival do naslednjega jutra, ko me je ob šestih zjutraj pokonci vrgel telefon. Voščim za valentinovo! je začebljal dekliški glas, mil, da me je oblil pot. Pa ne od tega glasu in vseh drugih, kajti zvonilo je brez konca, znoj pa je tekel od spoznanja, da sem namesto redakcijske vpisal domačo številko.

Tako zgodaj zjutraj še nikoli nisem bil v službi. In ves dan me je preganjala misel na domači telefon, po katerem mi stotine deklet želi voščiti za valentinovo.