Volov preveč za na polje, a premalo za švercanje

Pri cerkvi Marijinega vnebovzetja pri Fari so se še pred dvema letoma zbirali Kostelci, ki so kljub surovosti življenja ostali zvesti rodni grudi, in oni, ki so pred več desetletji odšli zdoma. Na snidenje oziroma dan, ki je bil namenjen za Obzerat i kostevske kostajnarje (trgovanje in obujanje običajev), jih je vsakič povabilo Kostelsko društvo, ustanovljeno pred šestnajstimi leti. Vlogo gostitelja je lani prevzel tamkajšnji zavod za kulturo in turizem in s paleto starih obrti, ki so se kot pajčevina pletle pri sleherni hiši tega kraja, dvignilo srečanje na višjo, bolj prepoznavno etnološko raven. Tudi tako, da so snidenje izpred cerkve premestili na dvorišče nekdanje osnovne šole, zdaj stavbe zavoda.

Kostelsko društvo je – še preden je Kostel postal občina – poskrbelo, da ostane trdna veriga tudi v ohranjanju jezikovnega in kulturnega izročila pokrajine ter v organizaciji prireditev in različnih družabnih srečanj, saj se dolini ne piše dobro. Pred sto leti je namreč Kostel štel pet tisoč duš, na zadnjih volitvah le nekaj malega več kot 600. A izročil je v teh krajih ostalo toliko, da vseh v enem dnevu seveda niso mogli obuditi. »Obziranje in kostarjenje sta brez dvoma pomembna mejnika naše preteklosti, ki jima bomo v prihodnje dali posebno težo,« je dejala Anita Šakič z zavoda.

Krošnjarjenje ali havziranje Kostelcev sega v turške čase, ko se na opustošeni in izropani zemlji niso mogli preživeti samo s kmetovanjem. Določeno tradicijo je imelo tudi v že prej razvitem tovorništvu, tako da se za Kostelce že od nekdaj reče: »Ko se Kostevc izleže, valje torbo veže.« Kostel je bil namreč kraj pomembnega tranzita in trgovine med Primorsko in osrednjo Kranjsko z Ljubljano. Lokalci so zaradi svojih koristi posredovali pri cesarju Frideriku III., ki je 23. oktobra 1492 v Linzu izdal krošnjarski patent, s katerim je dovoljeval tudi Kostelcem in Kočevarjem svobodno trgovanje z lastno živino, pridelki, platnom in domačimi izdelki po Kranjskem in Hrvaškem ter drugih deželah Avstro-Ogrske. Jože Zidar - Jagrov v knjigi o Kostelu zapiše, da je tako krošnjarjenje prešlo tudi v tihotapstvo z blagom za vsakdanjo rabo, soljo, oljem, olivami, južnim sadjem, dišavami, začimbami itd. Leta 1570 je bilo v Kostelu popisanih 105 konj in 135 volov, »veliko preveč za obdelovanje polj in komaj zadosti za šverc«. Tri četrtine predelane soli z otoka Pag je šlo prek Reke po tihotapskih poteh, ki so jih vodili Vinodolčani, Kostelci in Kočevarji, mimo takratnih dacarjev. V trgovino je bil omrežen tudi kostelski krošnjar, ki je bil v marsičem drugačen od ribniškega. »Naš je bil nobel oblečen; krasila sta ga kravata in klobuk. Na prsih je imel s pisanim jermenom obešen koš. Vsebina je bila sladka. Ponujal je slaščice, orehe, južno sadje ... Takšen koš je imel vedno skriti kotiček, to je dvojno dno z vratci. V njih je imel prepovedano robo, ki jo je preprosto švercal, saj tudi takrat ni bilo mogoče preživeti s poštenim delom,« ga opiše Anita.

»Zveličane gospe in ponižni gospodje. Kot vidite, moj koš je prazen, a predstave ni konec. Začenja se igra fiks-niks,« je na srečanju oznanjal novodobni krošnjar Lojze Kastelic. Košare, po kostelsko cajne, je pletel Vilko Bitorajac, Mirko Letig posebne mreže, njegova družica Branka je predla. Petra Dolšak in Anita Cimprič sta tkali na statvah. Predstavil se je medičar Žarko Šnajder, Janko Marinč je pletel unikatne košare, čudežni prsti Enesa Elezovića pa so oblikovali glinene stvaritve. Rože iz papirja je izdelovala Tatjana iz Osilnice. S stojnic kostelskih upokojencev in Društva podeželskih žena Nežica je omamno dišalo po sladicah in marmeladi. Malčki so zrli v ekološke didaktične igrače.

Poleg rodbinskih vezi je sosede na bregovih Kolpe združevala tudi skopa zemlja. Da bi nahranili lačne domače, so tudi Kućarci, ki so združeni v etnozadrugo za ohranjanje starih običajev v Brodu Moravicah v hrvaškem Gorskem kotarju, hodili s trebuhom za kruhom. Poleg krošnjarjenja so se združevali v skupine, v katerih so bili nekakšni potujoči trgovci in serviserji. »Vsa dovoljenja, a veliko manj, kot jih naša oblast predpisuje danes, so imeli predniki,« pokaže dozvolu za obrt.

Kostelski kostanjarji pa so bili posebna sorta. V sezoni so jih srečevali tudi na Dunaju pa v vseh večjih krajih takratne dežele. »Ta peč za pečenje kostanja je delo rok mojega brata Viktorja Čopa iz leta 1945. Po vojni vihri jo je izdelal iz starega soda in si ni mogel predstavljati, da jo bom uporabljala vse do leta 2003. Torej 58 let. Si predstavljate, kolikšna doba je to v življenju nas smrtnikov, kaj šele pohabljene peči, ki je najmanj tri mesece na leto žarela v Ljubljani,« je na enem izmed srečanj dejala nadvse izkušena Marija Furlani, po domače Mica Čopova, kostelska ikona. »Moj ded in oče sta bila kostanjarja v Ljubljani. Vzljubil sem njuno obrt, a me ni toliko vleklo, da bi stal ob Tromostovju, kot sta onadva in Furlanova Micka. No, ja, mojster pa sem še vseeno. Sicer sem tole peč naredil sam,« se pohvali kostanjar Jože Marinč.