Volkovi poklali tele, ovce in še dva osla

BOROVNICA – Napise Pozor, hud pes! so v nekaterih vaseh borovniške občine prejšnji teden zamenjali novi: Pazi, območje volka, vozi počasi!: tako v Brezovici, kjer opozorilo na stebru izstopa v rdeči barvi, pa v Zabočevem, tam pod Planino, ki ni planina, ampak hrib.

»Volkovi kolovratijo po teh gozdovih, ko se jim prebudi nagon po hrani, planejo na živino. Ali so se toliko razmnožili in jim vedno več zmanjkuje za pod zob ali pa so se nekateri tropi preprosto navadili žičnih ograj kopitarjev in te koljejo,« ugibajo vaščani. Trop se je sem očitno privlekel z območja Menišje med Vrhniko, Logatcem in Cerknico, kjer je bil večkrat izsleden.

Izvlekel drobovje

V Zabočevem so na ekološki kmetiji križi volčje lakote udarili gospodarja Janeza Debevca. Pravzaprav je prepričan, da je ostre zobe tisto noč v komaj skoteno tele zaril le en volk. Izmaličil mu je zadnjico in razvlekel drobovino. Zver je čakala priložnost, ki se mu je ponudila dan po tem, ko se je ob kravi na pašniku postavil mladiček.

»Zvečer prejšnji teden je bila čreda mirna, tudi sedem brejih krav, ki čakajo podmladek, je prežvekovalo. Še posebno sem poskrbel za telička; bil je videti kar poskočen in se je držal kravjega vimena. Zjutraj me je oplazil srd, tudi zaradi nemoči pred zvermi, ki ubijajo sredi vasi, na velikem pašniku, sto metrov pod hišo, navsezadnje med ljudmi,« je nejevoljen Janez, ki bo, kot je dejal, moral dežurati, ko se bodo telile breje krave. In opiše še kako žive prizore volčje gostije z ovcami pred kratkim. Sestradani trop se je, potem ko je padla zadnja ovira, električni pastir, zapodil v breje ovce. Eno so odvlekli v goščavo in jo povsem požrli, dvema so raztrgali kožuh in iz trebuha izvlekli drobovje, dve zadušili, vse kaže, da po žrtju, ena pa jim je ušla. Janez je obupal: »Ovac zverem pod zobe ne bom več dajal.« Od takrat volnata čreda v pašniku ne meketa več. Prepričan pa je bil, da je govedo toliko bolj varno pred krvoloki – takih misli je bil tudi Joško Košir, ki so mu volkovi na kmetiji blizu gradu Bistra ubili deset dni staro tele. To se je zgodilo pet večerov prej kot pri Debevcu.

»Za trop, ki se klati na Pokojišču, videli so ga tudi na Bregu, je tudi govedo majhen zalogaj, zato je živinorejce upravičeno strah. Še bolj, ker morajo sami, če temu lahko rečem, v boj proti zverem, njihova lastnica, država, pa je v tej zgodbi bolj slaba mačeha,« pritrdi Janez.

Razlagali uradnikom

In tako bo ostalo, so nejevoljno vtise s pomenkovanja v Ljubljani v začetku tedna v domači kraj prinesli oškodovani borovniški možje iz združena kmetov. V glavnem mestu so poskušali v živo uradnikom razložiti, da tako naprej ne gre več. Ni zaleglo. Iztržek pogovora je bil bolj klavrn, birokratsko obarvan. Ko kmetje opazijo namero volka, da bo planil, naj o tem obvestijo domačo zeleno bratovščino, ta pa bo naprej poklicala intervencijsko skupino zavoda za gozdove iz Postojne. Slednja bo ministrstvu za okolje, ki odloči, kako naj ukrepajo (seveda če je ograja dvignjena na 1,60 metra), da bo volk sit in čreda cela, nekako odstrla težave s terena. Vmes, hudomušno pristavijo borovniški pogajalci, morajo o tem glave stakniti še zagovorniki sožitja ljudi z zvermi v Bruslju. »Država je na kantu. Nima niti prebitega ficka, da plača vsaj tistih borih par sto evrov, ki jih je sicer sama določila kot višino škode po napadu zveri. Ta je dejansko veliko večja. Za ubito telico naj bi (na papirju) dobili okoli 300 evrov, nihče pa ne zaračuna njenega donosa po mleku in breji,« se izračuna loti Janez.

Figo pregnal volka

Sicer marljivi govedorejci in ovčerejci na Borovniškem še celijo rane zimskih napadov volkov, ki so se več kot dva meseca mastili ne le z ovcami in jagnjeti iz ekoloških pašnikov na jugovzhodnem robu Ljubljanskega barja, ampak komaj za verjeti, tudi z osli. Klavci so se namreč ponoči prikradli do obore na Dolu, nedaleč od nasadov ameriških borovnic, in planili na brejo oslico in osla, manjši osel pa se je skril in jim tako ubežal. Gospodar Janez se živo spominja osupljivega prizora; osliček je bil tako prestrašen, da ves dan ni nič jedel in se tudi ni oglašal. Otožno je obstal kot vkopan in trpeče žaloval za svojo vrsto. Oslici je bila požrta zadnjica: tam je zijala velika vdolbina, kar pomeni, da jo je volčji trop sprva neusmiljeno preganjal in jo seveda zlahka utrudil, da je stala ali obležala.

Volka, ki je bil malce podivjan, a očitno vase zaverovan, je bodisi lakota bodisi radovednost okoli mrzlega poldneva zvabila do hiš v vas Dražica, ob cesti, ki iz središča Borovnice pelje proti znameniti krajevni posebnosti, soteski Pekel. Zverinica, ki je ostala brez tropa, je tavala na čistini, nato zbežala pod čoln, a jo je zavohal in pregnal pes Figo. Kaj pregnal, to je bila filmska zgodba. Ko je volk dvignil rep, ga je Figo po petdesetih metrih, pri hidrantu ob cesti, že prijel v zobe, a ga je vsega hudega rešila soseda. Vpila je, naj ga pusti. In ga je.

»In to je zahvala, da ga je rešila gorja. Hm, lahko, da ravno ta volčji primerek zadnje dni kolje na Borovniškem,« so pokomentirali kmetje.