ADLEŠIČI – V Beli krajini je pred dnevi deževalo. Ovčarji so svoje črede prepustili hladni, tihi noči. Belokranjske pramenke imajo dolgo in ostro volno, zato kapljice dežja zdrsijo, stečejo po trupu navzdol. Pravzaprav bolj bolehajo, če so v hlevu, pravijo ovčarji. A noč ima svojo moč in na pašniku so se iz teme prikazale režeče oči in čekani so se zagrizli v mlado meso. Padlo je prvo jagnje, ovce so panično stekle po pašniku, a električni pastir jih je zadržal in klanje se je začelo.
»Padlo je šest živali, tri jagnjeta in tri odrasle ovce,« je povedal ovčar in direktor Krajinskega parka Kolpa Boris Grabrijan, ki redi 160 ovac. Prišla sta uradna cenilca škode za zavarovane vrste in popisala škodo po pokolu ter vzela vzorce za DNK-analizo, da bodo nedvoumno dokazali, da je v tisti deževni noči Grabrijanovo čredo napadel volk ali kakšna druga žival (pojavljajo se šakali).
Država ukinila odškodnine
Pogosto slišimo kar privoščljive izjave, češ, saj rejci tako in tako dobijo odškodnino. Zakaj torej bentijo, medved, volk in ris morajo tudi živeti. Pa ni tako preprosto, zlasti ne od sredine lanskega leta, ko je država zaradi varčevanja nehala izplačevati škodo rejcem živali. Enajstega marca letos pa so rejcem, ki so na Agencijo RS za okolje poslali vlogo za izplačilo odškodnine zaradi škode, ki so jo povzročile živali zavarovanih vrst, utemeljeno po četrtem odstavku 93. člena zakona o ohranjanju narave (ZON), sporočili, »... da je bil zaradi omejitve porabe proračunskih sredstev sprejet Zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o izvrševanju proračunov RS za leti 2014 in 2015, v katerem so bila na proračunski postavki Nadomestila in odškodnine ukinjena finančna sredstva, zato Agencija odškodnin, ki so jo povzročile živali zavarovanih vrst, do nadaljnjega ne more izplačevati.« Ob koncu dopisa pojasnijo, da bodo odškodnine spet izplačevali takoj, ko bo denar. Za rejce drobnice, katere število je v zadnjih dveh letih prav zaradi vse hujših napadov volka in medveda upadlo za petino, je to slaba tolažba.
Za jagnje 80 evrov, za električno ograjo 120
Mehanizem upravljanja zavarovanih vrst, kot so volk, ris, medved, dihur, bober..., je bil praktično vzpostavljen leta 2004 z vstopom v EU, ko je Slovenija prevzela odgovornost, da bo varovala velike zveri in jih upravljala na najvišji ravni.
»To pomeni, da skrbi za stabilnost populacije in na drugi strani za povračilo škode kmetom, ki jo povzročijo zavarovane vrste,« poudarja biolog prof. dr. Boris Kryštufek.
Kot pravi Grabrijan, je osnovna odškodnina za jagnje 80 evrov, kar je približno toliko, kot ovčar dobi za 28 kilogramov težko jagnje žive teže. »Če je šlo za večjo žival ali plemensko ovco, smo dobili malce več. Če pa je volk poklal posebno žival, denimo plemensko ovco avtohtone pasme belokranjska ali istrska pramenka, pa je odškodnina znašala tudi 200 evrov.«
Sliši se veliko, toda stvar spet ni tako preprosta. »Če volk napade ovce na pašniku prvič, bo ovčar dobil odškodnino. A to pomeni, da je od trenutka prvega incidenta napad na tem območju pričakovan, kar pomeni, da moramo ovčarji postaviti električno ograjo – nadstandardno,« opozarja Grabrijan. Kar je seveda strošek, saj 50 metrov 106 cm visoke osemžične ograje, kar je minimalen pogoj za uveljavljanje škode, stane najmanj 120 evrov. Za 10 ali 20 ovac bodo za električno ograjo odšteli okroglih 500 evrov.
A zgodba se ne konča z ograjo. Leta 2007 so Grabrijanu volkovi v 11 napadih poklali kar 45 ovac: »V resnici so jih še več, saj nekaj malih janjcev nismo nikoli našli, so jih volkovi odnesli.«
Povprečna čreda drobnice v Sloveniji šteje od 40 do 50 ovac, kar pomeni, da lahko volkovi v enem napadu pokoljejo tudi 25 odstotkov črede. Rejci bodo dobili odškodnino, toda za te živali ne bodo mogli uveljavljati subvencije. »Za plemenske maloštevilne avtohtone pasme je še večji problem, saj dobro plemensko belokranjsko pramenko, ki je hkrati genska banka, ne moremo nadomestiti čez noč,« pove Grabrijan.
V Beli krajini so v 20 letih z veliko muke rešili belokranjsko pramenko pred izumrtjem, danes se jih okoli steljnikov pase 800, kar je malo. Prav tako avtohtonih istrskih pramenk je 1600, toda redijo jih le še trije rejci, eden je rejo opustil nedavno. V Beli krajini je 23 rejcev in stvar je malce bolj razpršena.
V Sloveniji le še 100.000 ovac
Število ovac se je v dveh letih v Sloveniji s 120.000 znižalo na manj kot 100.000. »Na Kočevskem se je reja zaradi napadov dvakrat zmanjšala, prav tako je na Primorskem vse manj ovac.« Zaradi upada je sicer odkupna cena v klavnici za kilogram janjca zrasla na 5,5 evra do 6 evra, v kmečki prodaji še več, toda to ne bo pokrilo morebitnega izpada zaradi škode po napadu volka ali medveda.
Grabrijan in Kryštufek se strinjata, da smo tako glede varovanja zavarovanih vrst kot tudi ovčereje pred kaosom. »Država varuje, upravlja, a ne bi poskrbela za škodo...! Zakaj bi potem plačevali davke?!« opozori Kryštufek.
»Med rejci bo zagotovo zavrelo, saj bodo nekateri zašli v hude finančne težave, in ko se to zgodi, je nevarnost, da ljudje v obupu začno jemati stvari v svoje roke. Volk, medved, ris in druge prostoživeče živali so se v Sloveniji ohranile tudi zaradi razumevanja kmetov – v večini EU držav so izumrle! Strošek sobivanja s temi izjemnimi živalmi si mora deliti vsa družba, ne le rejci. Samo dejstvo pokola je za vso družino hud udarec – moja hči je po napadu volka leta 2007 zaradi nemoči preprečevanja napadov predlagala, da se nehamo ukvarjati z živinorejo … Kam to vodi?« dodaja Grabrijan.
Ponuja se misel: pa saj bi lahko našli tistih 100.000 evrov za odškodnine. Pa jih seveda niso. Težko je varovati volka, risa, medveda, če tega ne misliš resno.
