Vojska pred arbitražo brez posebnih aktivnosti

LJUBLJANA, ZAGREB – Končno je z nizozemskega sodišča prišel glas, da bodo sprejeli razsodbo vseh razsodb, ki bo končno določila mejo med našo in hrvaško državo. Še posebno na morju, a tudi na kopnem naj bi črta potekala na podlagi pravil in načel mednarodnega prava. Navedbe o pošteni in pravični odločitvi bo treba preveriti po razglasitvi rezultatov prihodnji četrtek, ko bo med drugo in četrto uro popoldne predstavljena razsodba. Novica o sodbi (ki v javnost ni prišla prvič, a naj bi bila tokrat resnična) je vzbudila precej pričakovane odzive na obeh bregovih Piranskega zaliva. Predsednik države Borut Pahor je jel poudarjati, da pa »vendarle vsi skupaj dobro vemo, da sporazumu in nalogi arbitražnega sodišča, da določi meje, ni alternative«. Premier Miro Cerar bo spoštoval odločbo, tako ravnanje pa da pričakuje tudi od Hrvaške; kot da ga do takrat ni dosegel glas Zagreba, ki ga je poosebil Andrej Plenković, ki je kot predsednik hrvaške vlade ponovil stališče, ki so ga zavzeli pred dvema letoma – da se namreč arbitraže več ne gredo. »Sodba arbitražnega sodišča, ki deluje v spremenjeni in rekonfigurirani zasedbi, ne bo na nikakršen način zavezujoča za Hrvaško,« de Plenković, eden številnih hrvaških premierjev v zadnjih letih na njihovem nestabilnem notranjepolitičnem parketu.

Hrvaški avtogol
Da postopki teh raznih vlad niso povsem pravilni, je pred dobrima dvema tednoma na seji hrvaškega sabora opozoril poslanec stranke SPD Peđa Grbin; da njihova vlada (pod premierstvom Zorana Milanovića) ni spoštovala sklepa njihovega državnega zbora, kar naj bi Hrvaško pripeljalo v »izrazito slab položaj«; vlada je v odstopu od arbitraže dočakala slovenski odgovor na tako odločitev, nato pa v enoletnem obdobju ni začela postopka pomiritve pred glavnim tajnikom Združenih narodov. Zato naj bi bili po razglasitvi sodbe na slabšem: »Komu na svetu bomo lahko rekli, da ne spoštujemo take odločitve in da je ne bomo izvajali, če nismo speljali predpisanih postopkov, da bi preprečili njeno sprejetje in prekinili sporazum,« je dejal Grbac ter požel bes številnih rojakov. Zanimivo bi bilo videti, kakšni bi bili odzivi Hrvatov v primeru »zmage« v sporu (v katero pri njih očitno nihče več ne verjame) ter kako bi se vedli, če bi se uresničile črnoglede vizije poslanca Jožeta Tanka izpred sedmih let, po katerih bi se brez izhoda na morje Piranski zaliv spremenil v »morsko kletko, v katero bo ujeta Slovenija«. Jasno je, da tudi na naši strani vsi ne bi kar podpisali kapitulacije: pri Novi Sloveniji je v ponedeljek Jožef Horvat opomnil, da je državni zbor že leta 2011 sprejel sklep, da ne bo izpolnil navodil arbitražnega sodišča, če to ne bo določilo stika Slovenije z odprtim morjem. Kdo bo torej spoštoval mejo, kdo se bo zanjo boril? Na našem obrambnem ministrstvu pravijo, da ne potekajo »nobene posebne aktivnosti« v naši vojski ali ukrepi v hrvaški armadi; kar ni presenetljivo, saj oboji vedrimo pod Natovim dežnikom. Več dela bi utegnila imeti – tako naša kot tudi njihova – policija. Še zlasti če bi se južni policisti še bolj odločili nadzirati mejo, ki bo od prihodnjega tedna morda nov kamen spotike. A posledic ne bodo čutili politiki, ampak mali ljudje, kot so slovenski ribiči.