Hrvati ne morejo iz svoje kože, zlasti se radi pokroviteljsko in vzvišeno obnašajo do nas, čeprav pravega razloga za to nimajo. Sem ter tja nam poskušajo tudi kaj vzeti oziroma si prisvojiti, čeprav ni bilo nikdar njihovo. Enkrat morje, kar ves Piranski zaliv z ribami in školjkami naj bi bil njihov, potem zemljo na severovzhodu Slovenije ob reki Muri, pa plemenite konje lipicance, simbol cesarsko-kraljevega Dunaja. Že pred mnogo leti se je zaman boril z njimi glede kužka (tako pse ljubkovalno imenuje karizmatični dopisnik Dela iz Rima, velik ljubitelj in poznavalec štirinožcev Tone Hočevar), pasme gonič, drugi Tone Hočevar, ki ni nič v sorodu s prvim, in bitko izgubil. Hrvati bi se radi polastili tudi kranjske klobase, ki že z imenom dokazuje, da je slovenska, če se ne motim tudi ocvirkov, pa kraškega pršuta in še enega ponosa našega Krasa in Kraševcev – terana. Spet izzivajo, četudi so zdaj v EU in bi se že zato morali ravnati po evropski zakonodaji, ki je v Bruslju 2009. zaščitila teran.
Vinarska inšpekcija Inšpektorata za kmetijstvo in okolje je že aprila lani na podlagi prejete prijave z naših trgovskih polic umaknila teran, ki ni bil pridelan v Sloveniji, z utemeljitvijo, da gre za nepravilno uporabo izraza zaščitene označbe porekla teran za vina, ki niso pridelana v Sloveniji. Slovenija je namreč na ravni EU zaščitila ime za vino z zaščiteno označbo porekla (ZOP), ki je pridelano na Krasu iz sorte refošk. S polic Mercatorja na Rudniku sta bili umaknjeni dve vini: teran 2008 pridelovalca Franca Cattunara iz Brtonigle, in teran 2008, Marjana Armana iz Vižinade.
Tako so nedavno celo pri nas – na Zemonu so to počeli – spet na veliko predstavljali svoj teran iz hrvaške severozahodne Istre, od meje s Slovenijo, kar pomeni lego med Umagom in Bujami pa do zaledja Pulja, celo v majicah z napisom teran na njih so se prsili. Ni jim dovolj, da že nekaj let na Hrvaškem ne spoštujejo evropske vinske zakonodaje, izzivat hodijo celo k nam. Prireditev, na katero so vabili nekatere vinarje iz Hrvaške, ne pa naših najboljših, članov Konzorcija kraških pridelovalcev, je organizirala razvojna agencija Rod iz Ajdovščine. Za takšno ravnanje agencije ni opravičila.
Gre tudi za tehnologije in tradicije predelave
Nekaj podobnega se je dogajalo pred dnevi v Portorožu, pa tudi nekateri mediji so se zamerili kraškim pridelovalcem terana, saj se niso zavzeli, vsaj simbolično, za zaščito slovenskih interesov. Ni odveč poudariti, da smo se Slovenci, tu imam v mislih nekatere ugledne vinske pisce in strokovnjake, ponovno pokazali kot neenotni in ignorantski, kar se Hrvatom niti približno ne dogaja. Da tudi država spi, da visoki državni uradniki ne reagirajo in ne udarijo južnih sosedov po prstih, ni treba poudarjati, čeprav kmetijski minister Dejan Židan naše vrle teranarje vsestransko podpira.
Ne gre zgolj za zaščito sorte, temveč tudi tehnologije in tradicije predelave. Madžari so namreč imeli enak spor na evropskih sodiščih za zaščito imena in vina tokaj z Italijani, ki pridelujejo sorto furlanski tokaj, in ga gladko dobili. Predlog za zaščito terana je Konzorcij kraških pridelovalcev terana poslal v Bruselj že prvo leto svoje ustanovitve, torej leta 2005, po štirih letih so evropski visoki kmetijski birokrati Kraševce uslišali in teran je od tedaj zaščiten. A glej ga zlomka, nenadoma, po tem, ko so bili že vsi postopki končani, so se pojavili Hrvati in začeli razlagati, da je teran tudi (in predvsem) njihov. Niti na misel jim ne pade, da bi spoštovali sklepe EU, kaj šele Slovenije, ki je teran po Bruslju tudi zaščitila. Pred dnevi smo na policah hrvaških trgovin v Umagu tako zasledili najmanj deset različnih pridelovalcev terana, od že omenjenega Cattunarija, Kabole, Armanija, vinske hiše Matić, pa vse do cenenega terana, ki prihaja iz Agrolagune v Poreču in Istravina na Reki. Mimogrede: tam polnijo tudi prošek, jasno, da je to prav tako zaščiteni sloviti prosecco, toda to je že italijanski problem.
Člani Konzorcija so: Matej Colja (Coljava), Franko Durcik (Pliskovica), Ivo Grča, Marjan Mržek (Hruševica), Ivo Kobal (Štanjel), Boris Lisjak, ki je tudi predsednik, David Štok (oba Dutovlje), Alenka Orel in Bruno Ukmar (oba Avber), Darjo Pipan in Milena Tavčar (oba Križ), Marko Pupis, Marjan Rogelja, Izidor in Jože Škerlj (Tomaj), Bojan Radišič (Skopo), Rado Ravbar (Voglje), Dušan Rebula (Brestovica pri Komnu), Miroslav Stopar (Vrhovlje), Edvin Širca (Godnje), Primož Štoka (Krajna vas), Rikardo Vrabec (Pliskovica), največji proizvajalec terana zadruga Vinakras Sežana (direktor Marjan Colja), enolog dr. Miran Vodopivec, ki je tudi idejni oče konzorcija, Majda Brdnik in Milena Štolfa.
Zelo pomembno je, da se naši vinarji povezujejo in skupno nastopajo z zamejskimi onkraj nekdanje meje, tvorijo združenje čezmejnih kraških pridelovalcev terana. Skupaj so kajpak močnejši, še zlasti ker v okviru projekta Agrotur (Kras – destinacija avtohtonih produktov), ki je bil podprt tudi z evropskimi sredstvi, sodelujejo tudi univerze v Ljubljani, Novi Gorici, Trstu in Vidmu (Udinah).
Kraški teran je pil že Goethe Pred leti, ko so v Konzorciju sprejeli stroga pravila pridelave, se jih je od 900 vinogradnikov, ki na slovenskem Krasu vino pridelujejo na 650 hektarjih vinogradov (80 odstotkov je terana), vanj vključilo okroglih 20, danes jih je 26. Vsi pridelujejo vrhunski teran in za (trikrat) ocenjen pridelek dobijo posebne nalepke. Vinsko posebnost pač negujejo in z njo delajo tako, kot se zanjo spodobi. Miran Vodopivec pravi: »Kraškega terana se največ popije, ko je še mlad, saj je tedaj izjemno svež, razigran, s čudovito sadno aromo. V drugem letu nima več mladostne živahnosti, toda razni primerki nas lahko prijetno presenetijo, tudi če so uležani – po dveh, treh ali celo več letih. Za teran lahko z gotovostjo trdimo, da je slovenska vinska posebnost, ki ga daje sorta refošk na kraški planoti. Na značaj tega vina ima velik vpliv rdečerjava prst, imenovana terra rossa, ki je tudi posebnost med vinogradniškimi tlemi, vpliva pa na veliko vsebnost železa v vinu.« Kot vrhunski enolog se je dr. Vodopivec veliko posvetil tudi zgodovini terana ter med drugim zapisal: »V zapisih starorimskega učenjaka Plinija je Julija, žena cesarja Avgusta, dočakala za tiste čase izjemno starost 82 let po zaslugi rednega uživanja pučinskega vina (kraškega terana). O tej žlahtni kapljici so pisali tudi Valvasor, velikan evropske kulture Goethe ter številni drugi pisci, med njimi naš rojak Matija Vertovec. Strokovnjak in pisec, ki se mu moramo najbolj zahvaliti, pa je prav gotovo Maximilian Ripper, saj je 1910. izdal študijo o teranu v nemškem jeziku, 1912. pa so jo prevedli v slovenščino. Iz tistega obdobja so ohranjene analize tega vina, kar potrjuje, da so to dobroto že takrat nekateri kmetje zelo strokovno pridelovali. |