Vojna škoda po 70 letih še vedno ni poravnana

RADOVLJICA – Andrej Resman z domačije Pri Jurču na Zgornjem Otoku v občini Radovljica nas povabi v hišo, staro častitljivih petsto let. Tudi na vsebini, o kateri želi kaj reči, se je že nabrala patina. Sega namreč v zadnjo zimo druge svetovne vojne in prvo jesen v svobodi – pa še vedno ni učakala epiloga.

Pozimi 1944, ko je bilo Andreju pet let, so iz njihovega gozda nad staro cesarsko cesto partizani na Broščarjevem klancu nad potokom Dobrušo napadli kolono nemških vozil. Na prednje so vrgli bombo, da se je vnelo in zgorelo. Umrla sta dva okupatorjeva pripadnika, ranjeni so bili trije.

Še dobro, da se je zgodilo v zadnji vojni zimi. Če bi se prej, bi se Nemci za napad precej zanesljivo maščevali s streljanjem talcev. Podobno kot v najbolj odmevnem dražgoškem primeru in preštevilnih drugih.

Škoda ocenjena, izplačilo obljubljeno

So pa morala pasti drevesa, pove Andrej: »Očeta Jakoba so obvestili, da mora gozd izsekati v treh dneh. Očeta je takrat dajal išias, tako da ni mogel nič. Nemci so zato ukazali svojim, najbrž mobilizirancem, naj gozd posekajo do golega. Žagali so z ročnimi žagami in sproti odvažali, v enem tednu ni bilo več niti drevesa. Odškodnine nismo dobili nobene, tudi potrdila nam Nemci niso izdali.«

Partizani so med vojno pogosto zahajali k Resmanovim: »Dobili so hrano in zatočišče.«

Andrej se spominja, ko so se nekoč zglasili kar podnevi: »S teto Ani Gogala sva šla stražit na cesto, da nas ne bi presenetili Nemci. Ko sva nato opazila prihajajočo nemško kolono, sva takoj sporočila v hišo, da so se partizani pravočasno in varno umaknili.«

Po vojni se je oče odzval pozivu oblasti za prijavo materialne škode po okupatorju: »Škodo je prišla ocenit posebna strokovna komisija. Na tej podlagi so 14. septembra 1945 izdali sklep o škodi, našo so na podlagi panjev določili na 67.927 dinarjev.«

Pred desetimi leti je bilo javno objavljeno, da je 100 jugoslovanskih dinarjev iz leta 1945 vrednih 2609 evrov: »Celotna vrednost pride tako 1,772.215 evrov.«

Zdi se nam presenetljivo veliko, a sogovornik pojasni: »Mojim prednikom je, tako kot tudi drugim, gozd pomenil kmečko banko za hude čase. Zato niso sproti izsekavali. Kar so Nemci vzeli, so bili mogočni stoletni hrasti in bukve.«

Tiste čase je imel les tudi neprimerno večjo vrednost kot zdaj, spomni Andrej: »Očetu je malo pred začetkom vojne zidar za četrtino tistega gozda ponudil, da bi nam sezidal hišo na ključ. Vendar oče njegove ponudbe ni sprejel.«

Tako je bilo tedaj: »Povpraševanje po lesu je bilo veliko, gozdovi bogati, ljudje pa niso sekali. Takratna cena lesa ni primerljiva z današnjo.«

Posekani gozd so Resmanovi, seveda na lastne stroške, pogozdili že jeseni 1945. Sodelovala je vsa družina, tudi mali Andrej, ki se spominja: »Ker jih na pobočju nismo mogli učinkovito zalivati, se je precej sadik posušilo.«

Da bi škodo kdaj izplačali, ni bilo nikoli nobene konkretne možnosti: »Očetu je bilo ob izdanem sklepu rečeno, da bo država zahtevala povračilo škode pri povzročitelju, se pravi pri nemški državi. Ko bo poravnala, naj bi tudi oče dobil svoj denar. Oče je sicer spremljal, ko so se jugoslovanski državniki ob srečanjih z nemškimi rokovali in smehljali v kamere, kot temo pogovorov pa omenjali tudi vračilo vojne škode. A konkretnega o tem ni bilo nikoli nič in vtis je bil, da je takratna oblast pozabila na obljubo, da bo škoda ljudem povrnjena.«

Še vedno le prosjaki

Jakob Resman je umrl leta 1972, po njem je dedovala žena Ivanka, po njeni smrti leta 1992 pa njun sin Andrej: »Ta sklep o materialni škodi po okupatorju je ležal med družinsko dokumentacijo v predalu. Po osamosvojitvi Slovenije sem iz medijev izvedel za združenje materialnih oškodovancev okupatorjev druge svetovne vojne in se včlanil. Zdajšnji predsednik združenja je Andrej Umek, nekdanji minister. Prek združenja se upravičenci zavzemamo, da bi svojo pravico naposled le uresničili. Okrog 150.000 nas je, direktni oškodovanci so po večini že pokojni, ampak tu smo še vedno njihovi potomci.«

Po osamosvojitvi se je razvedelo, da je Zvezna republika Nemčija socialistični Jugoslaviji poravnala med vojno povzročeno materialno škodo: »Toda jugoslovanske oblasti tega denarja niso izplačale oškodovancem, ampak so ga porabile za povsem druge namene.«

O tem je leta 2008 tedanja predsednica združenja Helena E. Peček dejala: »Po drugi svetovni vojni je država od okupatorjev dobila izplačano vojno škodo, vendar je nikoli ni razdelila med posamezne prizadete državljane. Prejeto vojno škodo si je prisvojila – jo ukradla. Z našimi sredstvi je gradila infrastrukturo, elektrarne, ceste in tovarne, ki so pa žal že olastninjene in v rokah novodobnih kapitalistov. Da je Nemčija vojno škodo že plačala, je potrdila kanclerka Angela Merkel, vendar žal na razdelitev plačane vojne škode posameznikom znotraj države ni imela vpliva. Tako smo oškodovanci in njihovi pravni dediči še vedno prosjaki.«

Pečkova navaja, da jo je tedanji predsednik vlade Tone Rop med srečanjem ob svojem obisku v Murski Soboti celo »nadrl, da njegovi otroci ne bodo plačevali vojne materialne škode«.

Slovenija naj bi oškodovance poplačala s sprejetjem ustreznega zakona, a vsaka vlada ga tako zaplete, da prej konča mandat ali pade.

In to čeprav je bilo oškodovancem že povedano, poudarja Andrej Resman, naj na celotno izplačilo ne računajo: »Škodo naj bi izplačali največ do 150.000 evrov. Kar je več, bi odpisali.«

Vztrajajo pa: »Ne želimo davkoplačevalskega denarja! Država naj le vrne, kar je vzela!«