Mesec maj je posejan s pomembnimi datumi ob koncu druge svetovne vojne. Nemška vojska je podpisala predajo 7. maja, Churchill je razglasil zmago zaveznikov 8., Sovjeti 9. maja. Na slovenskem ozemlju so se okupatorji s kolaboranti med umikom proti Avstriji na današnji dan pred 70 leti spopadli s partizani in se jim predali dan pozneje; na Poljani pri Prevaljah se je 15. maja popoldne končal zadnji večji spopad druge svetovne vojne.
Toda, kar je sledilo po vseh predajah, podpisih in mirovnih sporazumih, seveda ni bil mir. Še zdaleč ne. Vojnim grozotam so sledila mirnodobna zverinstva. V delu Podivjana celina jih je nanizal britanski zgodovinar Keith Lowe. Obravnava neusmiljeno maščevanje zmagovalcev nad poraženci; številke pobitih in posiljenih na ruševinah starega sveta so tistim, ki kaosa niso doživeli, težko predstavljive. Knjiga, prva sploh, ki – 70 let po koncu vojne! – sistematično popisuje početja tako na vzhodu in zahodu stare celine. Kar je kajpak le dokaz, kako dolgo ta v resnici traja. In kako globoko je potlačena vsa resnica o njej.
Druga svetovna vojna se še ni končala. Mnogi ne zmorejo priznati tega, kar je njihova stran prizadela nasprotni, mukoma se označujejo zamolčana grobišča, šele pred tedni so denimo mogli izkopali posmrtne ostanke brutalno likvidiranih zakoncev Hribar, predstavnikov predvojne elite.
Po drugi strani izvemo, da zdajšnja svetovna velesila mali Sloveniji še ni izplačala vojne škode za storjeno gorje. Na konferenci 1946. so poraženki odmerili plačilo 36 milijard dolarjev odškodnine Jugoslaviji, a vse, kar so nam Nemci dali, je bila milijarda mark – posojila; kot naslednica razpadle Juge naj bi Slovenija svoj delež posojila vračala do leta 2055! Nemčija, ki se je iz pepela dvignila s tujo pomočjo (tudi neplačilom odškodnin), pa menda Sloveniji dolguje vsaj 3,5 milijarde evrov za vojno škodo. Računi so torej še odprti. Poravnali se ne bodo. No, morda se bodo. S kako novo vojno.