LJUBLJANA – Z onkološkega inštituta so posredovali pojasnila, kot so zapisali, nekaterih pomembnih okoliščin opozorila dr. Eriku Breclju. Poročali smo, da so Breclju kar v operacijski dvorani izročili opomin pred odpovedjo, zaradi vročitve pisnega opozorila zaradi kršitve delovnih obveznosti kirurgu kar v operacijski dvorani pa je zdravniška zbornica prejela tudi pobudo za tožbo proti dr. Janezu Remškarju, generalnemu direktorju Onkološkega inštituta Ljubljana.
Remškar: Bolniku je povzročal nepotrebno stisko
Danes pa je dr. Remškar v pismu pojasnjuje svoje oplat zgodbe. Piše, da Brecelj s problematiziranjem načina vročanja opozorila odvrača pozornost od razlogov za omenjeno opozorilo.
»Vročeno mu je bilo na popolnoma zakonit način ob upoštevanju vseh varnostnih mehanizmov, ki veljajo za operacijske prostore. Mnogo resnejši pa so seveda razlogi, zakaj je bilo dr. Breclju opozorilo izrečeno. Dr. Brecelj je zlorabil svoj položaj zdravnika in bolnika z resno boleznijo vlekel v svoj že desetletje star spor s predstojnikom in vodstvi onkološkega inštituta in pri bolniku povzročil nepotrebno in neupravičeno stisko. Zaradi težav dr. Erika Breclja z vodstvom naj bi bil bolnik namreč prikrajšan za zanj najuspešnejše zdravljenje. Sama dejstva o bolezni in poteku (za zdaj uspešnega) zdravljenja govorijo drugače.«
Dokazuje, da zanj pravila pač ne veljajo
Remškar še piše, da ima Brecelj »že dolga leta stalen konflikt z vsemi vodstvi onkološkega inštituta, ki ga s svojimi protislovnimi izjavami in brez argumentov razčiščuje predvsem v javnosti«. S svojimi dejanji na onkološkem inštitutu pogosto dokazuje, da zanj pravila pač ne veljajo.
Tako obnašanje je še posebej nedopustno v času, ko sta zdravstvena politika in javnost soočeni z nekaterimi odmevnimi aferami, ki so prav posledica pomanjkljivega sistema ali pa ignoriranja že uveljavljenih pravil, je prepričan Remškar. Dodaja, da so težave vselej poskušali reševati znotraj predpisanih postopkov.
»Dr. Brecelj v vseh letih žal niti enkrat ni uporabil mehanizmov, ki so predpisani in na voljo, temveč je z enostranskim prikazovanjem 'svoje' afere začenjal bodisi v javnosti ali pa pri najvišjih predstavnikih politike. Onkološki inštitut zoper dr. Breclja tudi nikoli ni podal nobene prijave. Pač pa je dr. Brecelj avtor zajetnega spiska prijav in ovadb zoper svoje sodelavce na različne inštitucije pravne države. Na (ne)utemeljenost njegovih prijav kaže dejstvo, da so bile doslej čisto vse prijave, ki so že doživele epilog, zavržene kot neutemeljene. Ali si javnost predstavlja, pod kakšnim pritiskom morajo delati tisti, ki so žrtve njegovih groženj, izpostavljenosti (neupravičenim) preiskavam organov ali pa diskreditacijam v javnosti?«
Ob zadnjem opozorilu je Brecelj ponovno zagrozil, da bo »šel do konca«, nadaljuje Remškar, ki pravi, da je tej najavi sledila »serija enostranskih informacij v javnosti«, Brecelj pa je kot član Sveta OI s somišljeniki instrumentaliziral ta organ, da bo na izredni seji razpravljal o »slabem« delu generalnega direktorja.
Skrajni čas je, da se ta »otroški vrtec« preneha
Po prepričanju Remškarja pa inštitut deluje dobro: bolniki so kljub objektivnim težavam oskrbljeni znotraj strokovno sprejemljivih časovnih rokov, ustanova nima finančne izgube, vodstvu pa je ob razumevanju ministrstva za zdravje letos celo uspelo izposlovati 44 novih zaposlitev za najbolj obremenjena delovna mesta. »Kot zanimivost: v dolgi in težki razpravi na seji Sveta onkološkega inštituta dr. Brecelj niti z besedo ni podprl vodstva inštituta pri utemeljevanju nujnosti novih zaposlitev! Predsednik Zdravniške zbornice Slovenije dr. Možina ima tokrat prav: skrajni čas je, da se ta 'otroški vrtec' preneha. Za dr. Breclja pa morajo veljati enaka pravila kot za vse ostale zaposlene v zdravstvu. Sicer je sistem nevaren,« je zapisano ob koncu pisma, pod katerega je podpisan Remškar.
