LJUBLJANA – Potem ko je Ivan Vogrin prispeval podpis za razpis referenduma o državnem holdingu in slabi banki, se je odločil javnost seznaniti s »svojo resnico«. »Menim, da smo že dosegli takšno stopnjo kultiviranosti in demokratičnosti, da dopuščamo tudi drugim, da imajo svoje mnenje. Tudi če so to poslanci! Ali pa morda prav zaradi tega?«
Po trimesečnem študiju z Jankovićem v Slonu
Medtem ko je siol.net objavil fotografijo sestanka prvaka Pozitivne Slovenije Zorana Jankovića in Vogrina v hotelu Slon, ki naj bi nastala prav v torek zvečer, pa Vogrin zatrjuje, da ni »eden od poslancev, ki gredo po svoje mnenje k vodji poslanske skupine ali predsedniku stranke in potem to svoje mnenje vneto zagovarjajo«. Kot sporoča Vogrin, je zadnje tri mesece študiral knjigo Franceta Bučarja z naslovom Temelji naše državnosti, saj naj bi Bučarjeve misli dajale dovolj snovi za premislek o zdajšnjem trenutku. Vogrina je predvsem zanimalo poglavje Poslanec kot svobodna osebnost.
Ekonomska odvisnost v nasprotju s svobodo odločanja
Vogrin, ki se bo med drugim moral zagovarjati zaradi poslovne goljufije (očitajo mu ogoljufanje 19 ljudi), izpostavlja nekaj delov Bučarjeve knjige: »Moč odločanja v vseh primerih temelji na neodvisnosti njegovega nosilca. /.../ Ne moreš svobodno odločati v nasprotju z zahtevami ali pričakovanji tistega, od katerega si ekonomsko odvisen ali si mu duhovno podrejen. /.../ Svoboda odločanja zato nikakor ni stalnica, ki je nekomu pravno zagotovljena. Je izrazita spremenljivka, odvisna od posameznikove družbene moči, torej od njegove relativne odvisnosti od okolja.«
Ljudstvo ima vedno prav
Vogrin pravi, da ima kot neodvisni poslanec privilegij, da lahko glasuje po svoji vesti, kot mu narekuje ustava, torej v dobro države. Odločitev o podpisu zahteve za referendum pa je sprejel po tehtnem premisleku. »Za tako pomembne odločitve, kot je zakon o slovenskem državnem holdingu in zakon o ukrepih za stabilnost bank, mora biti dosežen širok konsenz med stroko, pozicijo in opozicijo. Samo za to gre.«
Vogrin stavi na voljo ljudstva: »In če ne moremo najti v parlamentu in strokovni javnosti o tem soglasja, potem naj odloči ljudstvo. Navsezadnje gre za premoženje ljudstva, premoženje, ki so ga ustvarjali naši mame in očetje ter dedki in babice vsaj pol stoletja. Vsaka odločitev, ki jo bo sprejelo ljudstvo, bo pravilna.«
Nekaj misli iz Bučarjeve knjige, ki jih v zagovoru svoje odločitve izpostavlja Vogrin: Naš parlament je bil od svojega začetka vseskozi sestavljen iz poslancev, ki so bili izvoljeni na temelju družbene moči, ki so jo ustvarjali iz svoje povezanosti s politično stranko, ki jih je kandidirala na ta položaj in odločilno pripomogla k njihovi izvolitvi./.../ Odločanje je (bilo) tako v rokah strankinih vodstev, zato le malo povezano z neposrednim dogajanjem in izrazito ideološko. Po drugi strani pa so (bili) poslanci, celo člani posameznih strankinih organov, v celoti odvisni od stranke. O vseh najpomembnejših zadevah tako odloča vlada, ki jo je kot nagrado dobila zmagovita stranka, vlado samo pa je oblikoval vodja stranke. Dejansko je (bil) s tem ustvarjen položaj, da je vlada spremenila parlament v sebi podrejen servis za dajanje zakonitosti njenim odločitvam. Tako smo v navidezno začaranem krogu, iz katerega ni videti izhoda, strankarsko povprečje pa nas vleče navzdol. /.../ Uradniško vzdušje ne more odpirati pot za podjetniške podvige. /.../ Ni nobene prave rešitve, dokler se družba ne reši iz tega pritiska. Osvobodi pa se samo s 'protistrupom', za katerega je ta v bistvu mafijska združba edino občutljiva in neodporna: z razvidnostjo delovanja vseh državnih organov in osebno integriteto njihovih nosilcev. Tu ne pomaga nobena reorganizacija, ker bolezen ne izvira iz organizacije, ampak iz moralnega primanjkljaja in etične nedoraslosti vpletenih državnih organov. /.../ Značilnost vlade, ki nima potrebne avtoritete in se ne čuti gotova sama vase, je med drugim tudi v tem, da poskuša nadomestiti svojo negotovost (in se zavarovati s skrivanjem za najrazličnejše postopkovne formalnosti, ki naj bi ji dajali potrebno odvezo za to, da ni nič storila, ko je bilo to potrebno). V očeh državljanov 'država preprosto ne deluje'. |
