Vodovod prihaja v Rečico, računalniki že med šolarji

OLOVO – Rečeno, storjeno. Ker obljuba dela dolg. In ker dobrota ni vselej sirota. Zato smo z neizmernim ponosom pred dnevi vzeli pot pod noge in se s službenim dostavnim vozilom odpeljali proti Bosni, natančneje proti Olovu ter proti – naši in vaši – vasici Rečica.

Podjetje Delo za otroke Hasana Kikića

Naloženi smo bili z desetimi računalniki in čekom za slabih 20.000 konvertibilnih mark oziroma 10.000 evrov. To je namreč izplen španovije med vami, dragimi bralci, in nami, podjetjem Delo, d. d., oziroma časnikom Slovenske novice. Humanitarna akcija za pomoč bosanski vasi Rečica, ki so jo plazovi v naravni katastrofi sredi maja odrezali tako od sosedov kot od sveta, je obrodila dobrih 8200 evrskih sadov bralcev, k temu pa smo v redakciji dodali 1800 evrov, da je bilo lepše zapisati na ček – 10.000 €!

In ko smo med eno od naših poletnih izvidnic obiskali še Osnovno šolo Hasana Kikića v vasi Solun, do katere je še komajda vodila od plazov poškodovana cesta, smo v redakciji pritisnili humanitarno piko na i v podobi desetih povsem opremljenih službenih računalnikov, ki jih je podjetje Delo, d. d., namenilo učencem te devetletke v osrčju Bosne. Osnovnošolski mladini smo v – recimo ji računalniški – učilnici število kosov informacijske tehnologije povečali za kar 250 odstotkov! Povedano preprosteje: 360 učencev je imelo doslej štiri računalnike, zdaj jih imajo štirinajst. Ja, morda bo tudi zaradi naše pomoči nekega septembra kakšen dodaten mladenič ali mladenka nadaljeval šolanje na gimnaziji v dolini, bodisi v Olovu bodisi v 55 kilometrov oddaljenem Sarajevu. In že zgolj zato se je izplačalo.

Apokalipsa petnajstega

Kot ste bržčas spremljali, smo v redakciji Slovenskih novic prek Krambergerjevega sklada od konca maja do začetka septembra zbirali sredstva za vodovod v Rečici. Vas štiridesetih hiš in stotnije skromnih prebivalcev je bila v noči na 15. maj priča koncu sveta. Apokalipsa je Rečici vzela vse razen najpomembnejšega – življenja. Konec sveta so vsi vaščani preživeli tudi zato, ker so jih iz doline, iz osem kilometrov oddaljenega Olova, pravočasno opozorili na najhujše. Bili so zunaj, le nemo so lahko opazovali sesuvanje hišk, ki ne bi smele biti kot iz kart. V dolini je bila voda, zgoraj so bobneli plazovi. »Najhuje je bilo približno 10 minut, ko se je vse treslo in pokalo. Nato je bil še ves 15. maj grozljiv, saj so hiše druga za drugo počasi pokale, se podirale in lezle v dolino. Poglej, Rok, tu je imel sosed Edhem spalnico. Vidiš zgoraj na steni rdečo poličko, na kateri je budilka. Vse do pred nekaj dnevi je vsako jutro zvonila. Nismo znali in smeli do nje, da bi jo ugasnili! No, zdaj so najbrž šle baterije,« je med sprehodom po še vedno razdejani Rečici razlagal Edhemov sosed Sead.

Voda po zraku

Življenjskih tragedij je v Rečici skoraj toliko kot vaščanov. Optimizma pa še precej več. Tamkajšnje muslimane je pred leti uničevala vojna, letos plaz. Pogledaš spodobno hišo z leve, vse okej. Z desne prav tako. Spredaj in zadaj – nič narobe. A tale je pa kar cela, vprašamo domačina. »Ne, ne, haha... To, kar vidiš, je prvo nadstropje! Pritličje te hiše je pod zemljo, poglej tam na levi okno, ki še malo ven gleda iz plazu...« Ja, o moči narave lahko dvomiš, dokler je sam ne vidiš. Ali, bognedaj, doživiš. Izmed 40 hiš v Rečici jih je ducat povsem uničenih, pet ali šest je še vedno neprimernih za življenje, preostale pa so... tako tako. Za silo bo. Denimo: hiša je cela, v dnevni sobi je sicer nekaj razpok, a to bodo Smajićevi preživeli. Težava nastopi, ko stopiš iz hiše. Tam se je zemlja od sramu zaradi tolikšnega deževja vdrla v zemljo... nimaš kam stopiti.

Rečica je tako videti kot proga za smučanje po grbinah – vse na klancu, nikjer nič ravnega, vse razrito, vmes še možnost za kakšen petmetrski skok... In ja, na koncu sprehoda so nas bolela kolena. Odveč je najbrž poudarjati, da je Rečica ostala brez kanalizacije, vodovoda in električne napeljave. Danes, 152 dni po katastrofi, sicer imajo vse, a vse zelo na horuk urejeno. Ko bo pritisnila zima, vode ne bo več. Speljano imajo namreč – po zraku! In tu nastopijo Slovenske novice s kopico tankočutnih bralcev: deset evrskih tisočakov je že priromalo na tekoči račun lokalnega Rdečega križa, ki bo denar namenil neposredno gradbenemu podjetju, ki v občini Olovo skrbi za najnujnejša popravila in gradbena dela. Obljubili so nam: »Pridite čez nekaj mesecev, ko bomo končali vodovod! Bo padel jagenjček. Oziroma več kot eden! Da se boste prepričali, da je šel vaš denar res v naš vodovod.«

Držali jih bomo za besedo, hkrati pa upali, da se jih bo zima usmilila. Da bodo cevi z bagri in lopatami prej spravili pod zemljo, kjer voda pač ne zamrzne. Bosanci so hitri in iznajdljivi gradbinci, to Slovenci seveda vemo. Zato smo prepričani, da ta vodovod ne bo šel po vodi. Tudi zaradi Đemala Memagića, župana Olova, enega najbogatejših Bošnjakov iz osrednje Bosne, uspešnega poslovneža in največjega lokalnega delodajalca, ki je do premoženja prišel s pogumom, idejami in poštenostjo. Saj bo zagotovo sam preveril, da je voda iz gorskega zajetja za vse Smajićeve, Mihmićeve in Halilovićeve (trije priimki, ki sestavljajo vas Rečica) pritekla po vodovodu Slovenskih novic. In pri prvi kaplji, ki bo gotovo tudi razlog za lep vaški praznik, bomo zraven. Vabljeni tudi vi, dragi bralci in darovalci. Iz Ljubljane do Rečice je 526 kilometrov. Od šest do sedem ur. Pridete na jagenjčka? Datum še sporočimo.