Voditelj Survivorja je izgubil arbitražo

LOG, DRAGOMER – Miran Stanovnik, župan manjše občine Log-Dragomer in nekdanji puščavski lisjak, je to jesen voditelj televizijskega resničnostnega šova Survivor. Po medijih smo lahko prebrali, da si je med snemanjem na Filipinih poškodoval meniskusa in hrustanec, da je moral stisniti zobe in snemati pod blokado (injekcijami) ter protibolečinskimi tabletami. Verjetno si marsikdo misli, da ga v njegovi občinski pisarni čaka ugodje ter nestresno delo v primerjavi z džunglo na drugem koncu sveta – a tudi na Logu, še bolj pa v Dragomerju ne manjka razburljivih trenutkov.
V začetku prejšnjega meseca se je namreč z arbitražno odločbo končal večletni spor občine s podjetjem Tehnocommerce, njegov prokurist in lastnik je Jože Remec. Odločba nalaga občini, da mora v letu dni Remcu plačati tržno vrednost objekta, ki je bil predmet sfiženega javno-zasebnega partnerstva. Cena? Približno desetina občinskega proračuna – 746.112,74 evrov, medtem ko bo dvonadstropna stavba TC centra z gostinskim lokalom, sobami za fitnes ter teraso s pisarnami občinska last. Zakaj že?

Od dobre jedače do prazne mize

Občina in Tehnocommerce sta decembra 2009 podpisala pogodbo o javno-zasebnem partnerstvu, medsebojna razmerja pa naj bi urejalo šest nadaljnjih pogodb, ki niso bile podpisane, stavba pa je vmes že stala. 
Z Remcem sedimo pet let po odprtju na vrtu lokala TC centra, ki je zaprt. Tukaj je bila ob odprtju restavracija Toscana, kjer je bila hrana okusna; pozneje se je zamenjal najemnik, pa so stregli zamrznjene pice. Ob predzadnjem obisku so stregli kavo, tokrat ni bilo na mizi nič. 
Remec je objekt po letih nedelovanja in stroškov vrednotil na poldrugi milijon evrov, s približno polovičnim izplenom pa ni pretirano zadovoljen: »Fitnes se je še kar uporabljal, gostinski del pa polovico, kakšne dve leti. Zdaj ima ceno za kvadratni meter kot opuščena garaža. V minusu smo za vsaj 350.000 evrov.«

Zgroženost nad postopkom arbitraže, ki so ga izvedli na Gospodarski zbornici Slovenije, je ena od redkih reči, ki so skupne zdaj že bivšima partnerjema. V stavbi občine Log-Dragomer se direktor občinske uprave Igor Rojec huduje nad postopkom, ki je občini dodelil stavbo: »Arbitraža je v bistvu podcenila naša pričakovanja. Kot zelo zelo nenavadno ocenjujemo dejstvo, da senat ni privolil v pisanje zapisnika ob tako zahtevnem predmetu spora in taki višini spora ter da po našem mnenju sploh ni bila izvedena glavna obravnava.« 
Remec in Rojec navajata dvome o cenitvi. Zasebni partner Rejec: »Za opremo oziroma vrt so bile smešne cenitve: tendo za 18.500 evrov so ocenili na 3500 evrov, čeprav sem imel fakture. Cel vrt so vrednotili na 12.000 evrov.«

A bistvo inštituta arbitraže – ki je bil predviden v pogodbi obeh partnerjev kot način reševanja sporov – je prav to, da je pritožba tako rekoč nemogoča, saj se stranki odrečeta pravici do pritožbe, čeprav občinski Rojec (pravnik po izobrazbi, direktor po karieri) še upa na nekatere pravne možnosti: »Lahko še uporabimo tožbo za razveljavitev arbitražne odločbe zaradi kršitev javnega reda in zahtevamo zadržanje izvršitve arbitražne odločbe. So še vzvodi, je pa vse težje izpodbijanje. A preden zahtevamo slednje, mora najprej dospeti terjatev.« Če upoštevamo dejstvo, da je arbitraža vsako stran stala 35.500 evrov brez advokatov in izvedeniških mnenj – Rojec pravi temu »nesramno drag postopek« –, postane razumljiva misel župana Stanovnika, ki se nanaša na stavbo in postopek: »Mi smo s to arbitražo kupili izjemno drag produkt, ki pa nikomur ne koristi. Ta produkt, ki nam je bil vsiljen na tak način, nima velike perspektive in samo upam, da se bo kdo na našemu primeru kaj naučil.« Zdaj je po petih letih jasno, kdo bo plačal – kdo pa je pil?

Nič ne stane, na koncu je drago

Vroč kostanj iz žerjavice pobirata Stanovnik in Rojec, a vanjo ga nista vrgla ta dva, ki sta na javni funkciji komaj dve leti. Občina se je za partnerstvo odločila med županovanjem Mladena Sumine, po navedbah iz dokumentov pa »se je odločila za podelitev koncesije, ker sama ni razpolagala s potrebnimi finančnimi sredstvi za izgradnjo in opremo celotnega projekta, ugotovila pa je obstoj javnega interesa zanj«. 
Stanovnik pravi, da bo najverjetnejši prvi korak, da se ne vlaga dodatnih sredstev: »Iščemo primernega najemnika, ker občina nima kadra za dejavnosti in si ga ne želi vzpostavljati. Vedli se bomo tržno, vendar v središču naselja Dragomer ne želimo kar ene dejavnosti, če pa prodamo, je težko vplivati na dejavnosti.« 
Toda tudi Jože Remec še ni končal svoje bitke, le da jo seli na drug parket – kazenski, namreč. Pokaže nam ovadbo proti Miranu Stanovniku, Samu Hribarju Miliču ter nekaterim drugim, ki naj bi se dogovarjali. Ovadbo naj bi že vložil, vendar Nataša Pučko z ljubljanske policijske uprave sporoča: »Po preverjanju Policijska uprava Ljubljana takšne prijave ne obravnava.« 
Remec navaja še sume drugih kaznivih dejanj, ki naj bi jih storili na občini Log-Dragomer: »Precej listinskih dokazov sem že pridobil, zato bom ovadbo za navedene nezakonitosti oddal ločeno od zgornje ovadbe,« napoveduje nove korake, ovadil naj bi tudi bivšega župana Sumino, s katerim je začel zgodbo o partnerstvu pri objektu, ki zdaj sameva in je opomin lahkomiselnemu ravnanju z občinskimi sredstvi. Sumina je nekoč o javno-zasebnih partnerstvih v svoji občini trdil: »Vsi ti projekti, v denarnih sredstvih, niso oziroma ne bi občine nič stali.« A na koncu bo morala občina pošteno odvezati mošnjo za nekaj, s čimer se ne bo ukvarjala.