SPODNJA SLIVNICA – Lovska družina Taborska jama, ki upravlja skoraj 5000 hektarjev lovne površine, je pred mesecem dni utrpela veliko izgubo! Glede na to, da v njihovem rajonu opazijo le do pet medvedov na leto, je izguba treh, medvedke z mladičema, ki jih je povozil vlak, še kako izjemna! Ter naravnost tragična, če vemo, da je bil en samček takšen medved, kakršen se pojavi le na vsakih 40 let (!), »približno enkrat na nekaj tisoč oziroma celo na nekaj 10.000 primerkov«, je poudaril dr. Boris Kryštufek, vodja kustodiata za vretenčarje v Prirodoslovnem muzeju Slovenije.
Na kraj nesreče smo se zato podali z domačinom in revirnim čuvajem, prekaljenim lovcem, ki je lovstvu zapisan že dolgih 45 let in ki je to noro živalsko redkost na začetku letošnjega maja – sploh prvi videl!
Delikatesa narave
Ravno se je začel lov na srnjake, smo izvedeli iz Frančevih ust. »Takrat sem s preže prvič narajmal na to medvedko z mladičema,« se je spominjal. Videl je fantastičen prizor, nekaj, česar ne bo pozabil. »Kaj takšnega pa še ne!« Z daljave je bil sprva prepričan, da gre za pravo pasjo igro, ki se je pletla tam daleč pred njegovimi očmi, čudno, se mu je zazdelo, pa tako globoko sredi gozdne jase, ne, v tistem niti za hip še ni pomislil, da bi bila tako snežno bela živalca, ki se je kar naprej kobacala čez svojega rjavega bratca – zares medved. »Res, vam povem, igrali so se kot mladi psički …« Vseeno je v roke pograbil daljnogled in – preprosto – osupnil. »U, madonca, pa saj to so ja medvedi!« O videnem je brž povedal še drugim jagrom. Tudi fotolovcu Marjanu Koščaku, denimo, ki je to trojico v zadnjih štirih mesecih videl »še vsaj desetkrat, če ne petnajskrat«!
Izkazalo se je, da je Franc takrat videl nekaj – domala neverjetnega! Nekaj, s čimer narava le redkokdaj postreže. Izkazalo se je, da je videl letošnjega medvedka, ki pa se je skotil z redko genetsko boleznijo, okvaro enega od encimov, zaradi česar je odsotno črno barvilo (melanin), ta namreč daje barvo sesalčji dlaki (pa tudi našim lasem).
Rodil se je kot albinček, snežno bel, z rdečimi očmi in prav takšnim nosom! In imel že od rojstva usojeno z nešteto trni posuto pot. »Zlasti belični po rojstvu večinoma hitro propadejo, saj ima barva pri večini sesalcev v prvi vrsti varovalni pomen,« nas je podučil dr. Kryštufek.
Dolenjski albinček
Prispeli smo do kraja nesreče in se zaustavili ob železniški progi Grosuplje–Kočevje, natančneje na Tinčetovem klancu. Nekako med dvema revirjema, ki ju ločuje Radensko polje: Revirjem 1 in hrbtom Reber ter Revirjem 2 in Slivniškim hribom.
Divjad sleherno noč migrira sem ter tja, iz revirja v revir. Na svoji poti ima dve nadležni nalogi, prečkati prometnico in železnico.
V noči, ko išče hrano, medved prepotuje tudi več kot 40 kilometrov. Slivniški hrib, nad železniško progo, je namreč dodobra založen z dobrotami. Vsejedemu medvedu tod še posebno tekne kostanj, divje hruške in lesnik (divje jabolko), še kako rad pohrusta tudi gozdne sadeže, denimo, jagode in borovnice, te hlastno golta kar v šopih, z zelenjem vred.
Medvedka, stara približno sedem let, je v te gozdove prišla s Kočevskega. Ker je Evropska unija tam prepovedala krmišča in mrhovišča, je morala s trebuhom za kruhom. Lovci sklepajo, da je rjavčka (težkega 57 kilogramov, s 119 centimetrov hrbtne dolžine) in albinčka (56 kg, 112 cm) položila nekje v okolišu Slivniškega hriba. »Saj so bili vselej tam blizu ter se vrteli v zelo ozkem krogu.« Medvedka, kot so lovci opazili, je mladiča večkrat peljala na priboljšek – tudi do prašičevih krmišč, ki jih vestno polnijo s koruzo in s tem preprečujejo, da bi divje svinje hodile h kmetom na njive.
Medvedka, kot pravijo, sploh ni bila agresivna, bila je že skoraj preveč domača. Oni dan je tako peljala samčka do Koščakovega komposta in ji je bilo menda prav malo mar, da je bilo v neposredni bližini za celo vas občinstva. Glavna atrakcija je bil seveda mali belček, ki je sicer od takrat, ko ga je videl prvič Franc, že rahlo potemnel in dobil kremasto barvo. Zato je bilo vsem skupaj še toliko bolj hudo, ko so izvedeli za njihovo kalvarijo.
Medvedja tragedija
Čakajoč na sneg in hujši mraz, ko bi se družno potem v brlog zavlekli in šli na zimsko spanje, so tudi tisto jutro polnih želodcev tacali z nočnega pohoda. Do varnega zavetja, so morali prečkati – le še železniško progo. Takrat pa je nekaj pred šesto uro zjutraj pripeljal tovorni vlak, prevažal les. Medvedka je svoja mladiča, ki sta bila tik za njo, poskušala obvarovati, se kar na tirih nagonsko postavila na zadnje noge in glasno zarjovela! Kar pa železne gosenice ni zmotilo: njene grozeče luči so se medvedki le še bolj približale. Z nezmanjšano hitrostjo je že v naslednjem trenutku srdito trčila, da je ubogo revo z mladičema – odbilo in odneslo daleč proč. Medvedka in njen beli mladiček sta razmesarjeno obležala, rjavček je še dihal. A z zlomljeno hrbtenico. Še zadnjih nog ni mogel več premikati.
Strojevodja, ki je to videl, je brž obvestil policijo, ta Zavod za gozdove Slovenije in Mirana Bartola in ta gospodarja LD Taborska jama Franca Novaka. Ta pa še našega revirnega čuvaja. Z odobritvijo pristojnega inšpektorja so onemoglega rjavčka – ustrelili.
Odslej bo v muzeju
Medtem je bila obveščena tudi že Agencija RS za okolje, ki je mahoma seznanila Prirodoslovni muzej. Boris Kryštufek se je sestal z Novakom in prevzel koži medvedjih mladičev, ki so ju lovci že izkožili. »Koža albino medveda je bila dokaj poškodovana, manjkali sta dve šapi, poškodbe so bile tudi na glavi,« je pojasnjevala višja kustodinja Mojca Jernejc Kodrič. »Prevzeti koži je prof. dr. Kryštufek oddal v strojenje Branku Grebencu iz Žlebiča, po končanem strojenju ju bomo vključili v muzejsko zbirko sesalcev kakor tudi preparirano lobanjo albino medveda, za to bo poskrbel preparator Rok Hafner.«
Albino medved, tako redek kot najlepši možni dragulj, bo odtlej vključen v študijsko zbirko (kot javna last). »Koži sta za razstavne namene namreč preveč poškodovani, mati pa je bila povsem uničena,« je še pripomnil Kryštufek. Dodal je še, da so depojske (študijske) zbirke Prirodoslovnega muzeja daleč največji arhiv narave v državi, da pa so razmere za njihovo hranjenje na skrajnem robu primernosti. »Ministrstvo za kulturo že desetletja obljublja rešitev, vendar brez učinka! O slabih razmerah muzejev na 'vzhodnem robu Evrope' smo obvestili tudi mednarodno javnost!«