SVETA TROJICA V SLOVENSKIH GORICAH – »Med lovci, ki jim ni mar za sneg in mraz, je tudi Vlado Šteinfelser, član LD Dobrava iz Svete Trojice v Slovenskih goricah. Kot vodja revirja Brengova in do nedavna tudi gospodar lovske družine pozna vsak kotiček lovišča, vse poti in stranpoti zvitorepk, ki so se lani precej namnožile in med drugim osiromašile veliko kokošnjakov. Vlado je ob prvi izdatnejši snežni odeji čakal in dočakal. Neverjetno uspešno sezono je sklenil tako, da je v nekaj dneh uplenil kar deset zvitorepk. Mnogi v vsej lovski karieri nimajo takšne sreče. A pri njem ne gre za srečo, pač pa tudi za vztrajnost, potrpežljivost in lovsko znanje. Zna biti celo bolj zvit od zvitorepk, zato mu le redka uide. Vladovega uspeha so veseli tudi mnogi kmetovalci in rejci kokoši, saj bo zdaj lisičje nevarnosti v kokošnjakih veliko manj. Seveda pa ni vsako leto enako, letošnje bo zagotovo še lep čas rekordno,« je povedal dr. Marjan Toš, predsednik LD Dobrava.
Ni lovec na trofeje
Vladov uspeh je njegov lovski tovariš Peter Rajniš opisal: »Ni preprosto. Če poslušaš stare lovske šege, izveš, da moraš imeti mnogo znanja, potrpežljivosti pa tudi mnogo lovske sreče. Vlado je vztrajno čakal na pogoje, ki so primerni za lov na lisico. Ko je sneg pobelil gozdove, je dnevno sledil gibanju okoli njemu poznanih lisičjih lukenj v našem revirju ter se miselno pripravljal na večer, ko bo tiho zasedel mesto, ki si ga je prej skrbno pripravil.«
Vlado je odraščal v Ločkem Vrhu v bližnji občini Benedikt: »Lovec je bil oče, Jurij, še kot otroka me je jemal s seboj. Opazoval sem lovske šege in navade, poslušal dosti lovske latovščine, marsičesa še razumel nisem.«
Nočne morije Lovci LD Dobrava ob fotografijah srhljivo raztrgane srne v revirju Brengova: »Naravnost grozljiv prizor žal ni osamljen, podobni so pogosti tudi v drugih naših revirjih. Srnjad poginja v hudih mukah, psi jo trgajo pri živem telesu in nima možnosti, da se reši. Vse lastnike psov prosimo, naj imajo svoje štirinožne prijatelje pod nadzorom in jih brez nadzora ne spuščajo v lovišča. Zlasti ne ponoči.« |
Lovski izpit je opravil pri 36 letih: »Leta 1995 v Nemčiji, kjer sem 23 let delal kot gozdar. Ko sem se za stalno vrnil v Osek, sem leta 2002 pri nas opravil še dodatni izpit o lovski zakonodaji. Najprej sem se vključil v LD Benedikt, saj stanujem na njenem območju, po nekaj letih pa prestopil k LD Dobrava – imenuje se po gozdu s tem imenom – in kmalu postal gospodar.«
Kot pozoren poznavalec narave, kar zahteva že gozdarski poklic, je razvil poseben pogled: »Predvsem nisem lovec na trofeje. Varujemo stalež male divjadi, najbolj fazana in zajca, ki pa že leta močno upada. Zaradi herbicidov, smo govorili, ki pa so že dosti prijaznejši, da ne povzročajo škode. A nam ob njivah in jarkih manjka naravne zaraščenosti, ker jo sčistijo vse do golega, da mala divjad nima kritja. Ogrožajo jo tudi melioracijske košnje v času gnezdenja in valjenja. K temu dodajmo še plenilske lisico, kuno in delno, spravlja se zlasti na fazanja gnezda, jazbeca.«
Klateški psi so posebno poglavje: »Lastniki sicer zatrjujejo, da so njihovi psi pridni. Čez dan se res držijo doma, ponoči pa neopaženi odidejo, trije ali štirje sestavijo trop in lovijo. Da so psi, prepoznamo po načinu raztrganja, včasih jih dobimo še zraven trupla. Zakonodaja bi morala biti strožja do njihovih lastnikov. Psa lahko poslikaš pri kadavru, tudi prijaviš na policijo, pa nič ne šteje. Saj pes res ni kriv, odgovoren bi moral biti lastnik. Mogoče komu ni mar za srno, a gre za živo bitje, ki poginja v peklenskih mukah. Srne so še posebno ogrožene, ko konec maja in v začetku junija polegajo mladiče. Psi jih popadajo in pobijejo. Zato dostikrat vidimo, da srna, ki ima praviloma dva mladiča, vodi le enega ali celo nobenega.«
Podobno napadajo lisice: »Srna lahko ubrani le enega mladiča, lisico prežene s kopiti. Če jo dve lisici napadata skupaj, materi, ko brani enega mladiča, druga lisica nebranjenega ubije.«
V mrazu
otrdela roka
Vlado se je odločil, da bo lovil le lisico: »Lovna sezona nanjo traja od 1. julija do 15. marca. Jaz je, dokler ima v naravi še dovolj hrane (miši, žabe, kobilice), ne streljam. Ko pritisne mraz in se njeni prehrambni viri zmanjšajo, da začne ogrožati malo divjad in perutnino po kurnikih, nastopi moja lovna sezona. Ko pade prvi sneg, si zjutraj od brloga do brloga ogledujem sledi. Če jih opazim, se zvečer odpravim v bližnjo okolico na čakanje. Njena ura je po večini od šeste do osme zvečer, takrat jo čakam pri luknji, če pride ven. Moraš se postaviti tako, da imaš pregled nad vsemi izhodi iz brloga. Če je ni, se umaknem na prežo na prehodu, kjer ostanem vso noč do jutranjih ur. Večinoma zaradi daljšega dometa streljam z risanico, sicer pa s šibrenico. Včasih mi je morda boginja lova Diana še posebno naklonjena, da v eni noči uplenim tudi do štiri lisice. Potrebne so izkušnje, vztrajnost, nenehna pozornost in tišina, saj ima lisica izostren sluh in vid.«
Zajčev ples Lisičji lov prinaša Vladu številna doživetja, a najčešče se spomni tega: »Uplenjeno lisico sem pustil ležati in ostal na preži. Čez približno pol ure pride po njivi naslednja. Položil sem še njo. Čez deset, petnajst minut priskaklja mimo zajec. Prav blizu lisic se je ustavil, potem pa na snegu začel neobičajno visoko poskakovati, kot bi plesal. Zdelo se mi je, kot da se veseli in proslavlja. Seveda sem ga spustil mimo. Zajcev, na območju naše lovske družine jih je zelo malo, tudi sicer ne bi nikoli streljal, saj so moji ljubljenčki.« |
Ne rečejo zaman, da je zvitorepka: »Če je ona 99-odsotno oprezna, mora biti lovec še bolj, torej stoodstotno.«
Zaradi zahtevnosti je lovcev na lisico zelo malo: »Pri luknji sem pri minus 18 stopinjah v gozdu ob drevesu na trinožniku čakal od 16.30. Šele zjutraj okoli pol osme je prišla k luknjam. Ko bi moral dvigniti puško, roke nisem mogel premakniti. Pomislil sem, da se mi je zataknil puškin jermen, a sem bil samo ves zamrznjen. Šele adrenalin mi je vendarle dvignil roko, da sem sprožil strel. Padla je v prvem, zaradi gotovosti sem oddal še enega.«
Kam z uplenjeno lisico, pove: »Ker je mrhovinar – plena, tudi kokoši, ne poje takoj, ampak ga zakoplje in se ga loti šele, ko smrdi –, je meso neuporabno. Enako neuporabni so kožuhi, saj je krzno iz mode, postalo je družbeno nesprejemljivo. Zato lisičje truplo zakopljemo ali oddamo veterinarsko-higienski službi. Veliko lisic oddajamo na preiskavo stekline in drugih bolezni.«
Pred slovesom Vlado še opozori, da je lisica kot naravni čistilec tudi koristna: »Zanimivo pa je, da kljub odstrelu – saj nas lisičarjev ni veliko – lisičja populacija ne upada.«
