Vlada Alenke Bratušek je pri nepremičninskem zakonu sama zakuhala problem. Državljani so najprej iz dneva v dan poslušali izjave predstavnikov vlade in koalicije, kako usoden in pomemben je ta davek za javnofinančno stabilnost. V vladi in koaliciji so torej sami ustvarili mit nepremičninskega zakona. Premierke tudi ni jeseni lani nihče silil, naj veže zaupnico na proračun in s tem tudi na nepremičninski zakon, ampak se je tega spomnila sama. Zato je seveda zdaj v zadregi. V urejenih razvitih demokracijah bi namreč ob padcu zakona, na katerega je bila implicitno vezana zaupnica, odstopila vlada. V manj razvitih demokracijah bi odstop ponudil resorni minister, v našem primeru minister za finance. V družbah, kjer oblast izgubi vsak občutek za odgovornost, pa se ne bi zgodilo nič posebnega.
Kam spada Slovenija, ni težko ugotoviti. Predstavniki vladnih strank in premierka so družno ugotovili, da je za vse njihove napake pravzaprav kriv Janša in njegova vlada. Vladajoči koaliciji je treba priznati, da če že ni učinkovita, je vsaj zabavna. Premierka je v odzivu na razsodbo ustavnega sodišča tudi zagrozila državljanom, da bodo zdaj že videli, kako boleči bodo drugi ukrepi. Čemu grožnje? Proračunski izpad zaradi manj pobranih nepremičninskih davkov, ob ustreznem odzivu vlade, sploh ne bi smel imeti resnejših ekonomskih posledic za državo. Navsezadnje gre pri izpadu proračunskih virov samo za znesek, ki ga bo vlada brez posebnih vprašanj namenila za reševanje Banke Celje. Ekonomske posledice bodo nastale, če se bo vlada napačno odzvala, na primer s paničnim dvigovanjem davkov ali uvajanjem novih. Tako bi namreč zavrli že tako ali tako zelo šibko gospodarsko okrevanje. Preveč je rezerv pri javni porabi, da bi kar tako dvigovali davke. Najlepši dokaz je vrsta subvencij, od katerih imajo koristi samo različne interesne skupine.
Zelo veliko rezerv je še pri upravljanju državnega premoženja in privatizaciji, ki poteka po polžje. Notranjih rezerv je še dovolj. Če jih predsednica vlade in njen ministrski zbor noče ali pa ne zmore poiskati, potem naj odstopi priložnost drugim. Najmanj korektno je, da predstavniki koalicije iz dneva v dan zatrjujejo, da je politična stabilnost najpomembnejša in da zato vlada ne sme pasti. Politična stabilnost je gotovo najpomembnejša za politične funkcionarje koalicije, za navadne državljane pa je veliko bolj pomembno, da se Slovenija v razvojnem pogledu že končno nekam premakne. Če je za to pomembna menjava vlade, potem naj se pač zgodi.
