VRHNIKA – Že od rojstva je zaznamovan s cerebralno paralizo, a ko se z njim srečamo v Varstveno-delovnem centru Vrhnika, na to spominja le njegovo krčevito tresenje. Ko se predstavimo in si podamo roke, nas nasmejani mladenič pomiri, da sploh ni tako hudo, kot je videti. »Ne bojte se, nič ne boli. Cerebralnih paraliz je zelo veliko vrst, pri meni so to nekontrolirani mišični krči, zaradi česar sem nekoliko oviran,« pojasni.
A to je zelo blag opis njegovih težav, saj to ne pomeni le, da se trese, ampak tudi, da je obsojen na življenje invalida, da je odvisen od drugih, da ne more nikamor kar tako, da nima ne avtomobila ne normalne službe. Šestintridesetletni Vladan Necev sicer lahko hodi, a ne na daljše razdalje. Hitro ga začne boleti v kolkih in mora takoj sesti. Pri hoji navkreber pa potrebuje pomoč, po stopnicah ne more sam. Zaradi krčev si ne more sam niti narezati hrane in še ogromno je malenkosti, pri katerih potrebuje pomoč. Vendar o njih molči, kot da to sploh ni pomembno. Pač ni človek, ki bi tarnal, ampak dobrovoljnež, ki vsakogar razoroži s svojim nasmehom in optimizmom.
Skuter je njegovo življenje
Skoraj ni dejavnosti, ki se je ne bi lotil, in to kljub hudi bolezni. Dolgo se je ukvarjal s smučanjem, nogometom in namiznim tenisom, vendar je pred nekaj leti vse opustil, ker se ni dobro počutil pri tem, vse ga je bolelo in hitro je bil zelo zadihan. Ni pa opustil sanj o tem, da bi bil popolnoma, no, karseda samostojen. To mu je do zdaj omogočal njegov 15 let star električni skuter, s katerim se vsak dan pripelje od doma v službo v VDC Vrhnika pa občasno v knjižnico, po nakupih in v kino ali na kavo s prijatelji. Brez njega lahko samo obsedi doma v bloku za televizorjem ali računalnikom, v družbi ostarelih in obolelih staršev.
»Moje življenje je moj skuter. A ker je že povsem dotrajan in škripajoč, s šibko baterijo in slabimi zavorami, bi ga rad zamenjal za novega. Težko mi je prositi za pomoč, ampak nimam izbire. Predvsem ne bi bil rad drugim v nadlego, nočem težiti za vsak premik in biti odvisen od drugih,« nam iskreno pove. Poskusil je že z zabavnim videoposnetkom, ki so ga izdelali v okviru videodelavnice v VDC Vrhnika, in doživel je že veliko ogledov, manj pa je bilo donacij, vsekakor premalo za nakup. Električni voziček oziroma skuter, ki bi Vladanu omogočil kolikor toliko normalno življenje, stane okoli 5500 evrov, a kot invalid ima vsakih šest let pravico, da mu država primakne okoli polovico zneska. Po njegovih izračunih bi torej moral za skuter na recept sam plačati 3500 evrov. Vladan sicer dela in varčuje, a seveda gre ob zelo nizkih dohodkih zelo počasi.
Pestoval je Ano Bucik
Šele nekje na polovici našega pogovora ugotovimo, da je Vladan tudi skoraj popolnoma gluh. Že od začetka govori nekoliko drugače kot mi, a ker se z njim čisto brez težav pogovarjamo pa tudi on nas očitno dobro razume, šele pozneje ugotovimo, kako močno slušno in govorno je prizadet. Ko se ob našem vprašanju po pomoč obrne k uslužbencu VDC Matjažu Hribarju, skupinskemu habilitatorju, ki mu je bil pri našem srečanju v pomoč, ugotovimo, da nam je dotlej bral z ustnic. Pravzaprav od rojstva do 31. leta ni čisto nič slišal, bil je popolnoma gluh, pred petimi leti pa je operacijo sluha, ko so mu vstavili polžji vsadek.
»Do takrat sploh nisem poznal ptičjega petja in drugih zvokov. Ropota motorja sem se pa kar zelo ustrašil. Po operaciji vsaj malo slišim in lahko tudi telefoniram. A zaenkrat se po telefonu razumem samo z mamo in očetom,« nam pove. Potem se vsaj malo pohvali, kako ga je njegova logopedinja v Vipavi, kjer je hodil v osnovno šolo, naučila brati z ustnic. »Moja nekdanja logopedinja je mama Ane Bucik. Tudi smučarko poznam, sem jo pestoval, ko je bila še majhna. Samo ne vem, ali se me bo še spomnila. Ta logopedinja je bila super, k njej sem hodil na govorne vaje, poleg tega me je usmerila v glasbo, da sem igral bobne in ustno harmoniko pa pel sem in v plesno šolo sem hodil.«
Iz Makedonije v boljše življenje
Vladan je bil rojen v Makedoniji, v Strumici, vendar so njegovi starši želeli zanj in za njegovega brata lepše življenje, zato je kot petletnik prišel na Vrhniko. V Makedoniji ni nobenega varstvenega centra in nobene šole za invalide, tukaj pa je po njegovem mnenju odlično poskrbljeno.
Najprej je bil slabi dve leti v Zavodu Stara gora, osnovno šolo pa je končal v Vipavi, kjer je v centru za izobraževanje, rehabilitacijo in usposabljanje bival med tednom, ob vikendih pa je hodil domov. Kot v Vipavi se tudi na Vrhniki zelo dobro počuti. »To ni samo služba, ampak tudi družba,« se pošali. Po službi se rad zapelje do knjižnice, ob vikendih pa se dobi s prijatelji ali se udeleži katerega izleta z VDC Vrhnika.
Je zelo zagnan pri delu in pri vseh drugih aktivnostih, nam ga opiše Matjaž Hribar in doda, da so vse njihove dejavnosti za Vladana kar malo premalo. »On je radoveden in zelo pogumen, zato mu uspe to radovednost tudi utešiti. Mi pa se tu trudimo, da mu kar najbolj pomagamo. Tako se je lani odločil, da bo šel v London, in uspelo mu je.«
Da, njegova trma in pogum sta ga lani avgusta pripeljala celo v London! »Bilo je neverjetno, čisto sam sem šel v London, povabil me je moj prijatelj Aleksandar. Tukaj v VDC smo vse uredili, starši so me odpeljali na letališče, v Londonu me je prevzel prijatelj. Novi kraji, novi ljudje in vse tam me je čisto prevzelo,« je navdušen.
Vladan Necev res ni človek, ki bi tarnal, pa bi imel vsekakor milijon razlogov za to. Namesto da bi bili žalostni in pretreseni nad njegovo usodo, smo tega dne z Vrhnike odšli nasmejani in dobre volje, predvsem pa prepričani, da si Vladan res zasluži nov skuter, ki mu bo omogočil, da bo še naprej živel svoje sanje.
Drage bralke in bralci, vse, ki želite pomagati Vladanu Necevu z Vrhnike, prosimo, da denarno pomoč nakažete na transakcijski račun Sklada Ivana Krambergerja št. SI56 02922-0019831742, s pripisom za Vladana, sklicna številka 7182. Odslej lahko pomagate tudi z sms-donacijami. Pošljite sms na 1919: z vpisano ključno besedo KRAMBERGER boste prispevali 1 evro, z vpisano ključno besedo KRAMBERGER5 pa 5 evrov. |