LJUBLJANA – Še preden so se poslanke in poslanci (na včerajšnji izredni seji državnega zbora) lotili razprave o razmerju med plačanimi davki in prispevki na eni strani ter javnimi dobrinami, »ki jih« (ki naj bi jih) slovenska država v zameno za prve zagotavlja(la) svojim državljanom, na drugi, sta se koalicija in opozicija polemično pomerili na predvčerajšnji seji parlamentarnega odbora za finance in monetarno politiko. Poslanec NSi Jožef Horvat je poslancem vladnih strank že zaradi tistega, kar se je zgodilo na samem začetku omenjene seje odbora, očital, da so se odločili za nepojmljiv precedens, za škandalozno in neetično ravnanje: da so pripravljeni eklatantno in brutalno kršiti demokratičnost parlamentarne procedure le zato, da bi lahko onemogočili opozicijsko poslansko skupino, ki je na poslovniško korekten način 21. aprila 2016 predlagala zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o bančništvu.
Toda koalicija se je že vnaprej odločila tako, kot se je. Da se bo na začetku seje odbora po domače (v sklopu iste točke dnevnega reda) glasovalo o dveh zakonskih predlogih: o zakonu, ki ga je predlagal NSi s prvopodpisanim Jožefom Horvatom, vendar tudi o vladnem predlogu zakona o reševanju in prisilnem prenehanju bank, ki je bil vložen v parlamentarno proceduro po nujnem postopku. Poslanci vladne koalicije so nato kot buldožer povozili predlog opozicije, da bi vsaj z nekaterimi koristnimi rešitvami iz zakona NSi izboljšali vladni predlog. Na mah so potrdili vladni predlog in zavrgli tisto, za kar se je donkihotovsko (prenaivno?) zavzemal NSi.
| Zaušnica še državnemu svetu Poslanec NSi Jožef Horvat je opozoril, da je vlada škandalozno priredila parlamentarno proceduro že s tem, ko je izsilila, da bo državni zbor lahko odločal le o njenem zakonu, ki pa ga je predlagala šele 9. maja letos. NSi je svoj predlog vložil v parlamentarno proceduro 18 dni prej tudi zato, ker je vlada že 17 mesecev zamujala z implementacijo zavezujoče evropske direktive. Vlada je nekatere rešitve iz zakona NSi prepisala v svoj zakon le zato, da bi se izognila sankcijam Evropske komisije. Da gre za nedopusten poseg, je opozorila celo zakonodajno-pravna služba državnega zbora. Najpomembnejše rešitve, ki jo je sicer soglasno podprl državni svet, ni želela prepisati. Že ve, zakaj ne? Naši vladni strokovnjaki se, seveda, požvižgajo celo na tisto, na kar opozarja Nobelov nagrajenec Daniel Kahneman, in na njegovo teorijo obetov. |
Kaj pa je bilo (po mnenju NSi) tako zelo oziroma še najpomembnejše v predlogu zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o bančništvu, da bi bilo to zaželeno uzakoniti? NSi je predlagal, da bi z zakonom vendarle uvedli dodatne pogoje za imenovanje članov nadzornih svetov bank. Da bi pri vseh kandidatih za člane nadzornih svetov bank ugotavljali (preverjali), ali in kako zelo uspešni so bili pri svojem minulem delu na bančnem področju: njihovo minulo delo bi imeli za uspešno, če bi bil delež slabih terjatev v celotnem obsegu terjatev v banki, kjer so delovali, in v obdobju, v katerem so v njej delovali, manjši od povprečja deleža slabih terjatev v slovenskem bančnem sistemu in evrskem območju. Mar ne bi bilo to nekako – logično? Po mnenju vlade in vladne koalicije ne nujno. Zanimivo, vlada je sprva takšno rešitev celo še nameravala vključiti v svoj predlog zakona (v vladni predlog zakona o reševanju in prisilnem prenehanju bank), a jo je pozneje, kot je pojasnila državna sekretarka Irena Sodin, tesna sodelavka finančnega ministra dr. Dušana Mramorja, po posvetovanju z Banko Slovenije raje iz njega umaknila. Ker menda minule uspešnosti poslovanja nekega kandidata za člana nadzornega sveta banke le ne gre presojati zgolj na podlagi deleža slabih terjatev. Ker se vodstvo neke banke lahko zavestno odloči tudi za bolj tvegan poslovni model, za večji, ne za manjši delež slabih terjatev, a je lahko banka potem kljub temu uspešna. Prav gotovo. Tudi v Sloveniji?
Je, kar je. Že stokrat videno, vlada znova ni bila pripravljena dopustiti uzakonitve rešitve, nad katero se je navduševala neka opozicijska poslanska skupina. Prav nič ni pomagalo, da je NSi pri pisanju svojega (nesojenega) zakona dosledno upošteval tako imenovano teorijo obetov, ki jo je dokončno utemeljil dr. Daniel Kahneman in zanjo dobil celo Nobelovo nagrado za ekonomijo.
