Polde na cesti po dolgih letih sreča svojega učitelja:
»Dober dan, gospod profesor, se me še spomnite?«
On nekaj časa razmišlja, nato previdno vpraša:
»Ste morda Polde Kovač, moj nekdanji učenec?«
»Tako je,« ponosno potrdi Polde.
»Kako se kaj imate?«
»V redu, hvala, gospod profesor. Zdaj sem trgovec.«
»Kako trgovec? Saj v šoli niste znali sešteti niti, koliko je tri plus dva.«
Polde: »Kaj bi to?! Zdaj čez mejo kupujem mobilne telefone po dvajset evrov in jih prodajam pri nas po dvesto evrov; razlika desetih odstotkov pa ostaja meni.«

Profesor se zvečer s svojo najdražjo odpravi na sprehod. Med hojo srečuje svoje učence in vsi po vrsti ga lepo pozdravljajo:
»Dober večer, gospod profesor.«
Profesor pa vsakemu: »Hvala, enako tudi tebi.«
Nakar ga žena le vpraša: »Zakaj vendar vsakemu rečeš enako?«
On: »Draga moja, predobro vem, kaj si mislijo, ko me pozdravljajo.«