ŽELJNE – Otmar Deržek: »Vse to, kar vidite, je bilo nekoč ravno in namenjeno edinole kmetovanju in košnji. Danes, saj vidite, pa je to ničvredno in močvirnato zemljišče, s povsem spremenjeno vegetacijo!«
V Željnah pri Kočevju se mu je pridružil še nečak Gorazd Lunder. Zrla sta v hektar površine, last Gorazdove mame Dunje pa strica Otmarja in tete Lidije. Predolgih sedemnajst let že traja njihov boj za pravico, da bi bili tiho.
»Prej je bila to parcela mojega starega ata, prav tako Otmarja, ki jo je kupil z gostilno vred. Čez se je smelo hoditi tudi do Željnskih jam,« je pripovedoval Lunder. Območje Željnskih jam je leta 1998 z odlokom postalo naravni spomenik, ozemlje, na katerem bi bilo že po črki zakona prepovedano kar koli graditi, izvajati vsakršna zemeljska dela, spreminjati obstoječo rabo vegetacijske odeje. Toda že kmalu po sprejetem odloku so na plan pridrli neki drugi apetiti.
Vklenjenih rok do močvirja
Na nasprotni strani Deržkove domačije je zraslo naselje Griček, kjer so si kočevski veljaki postavili svoje naselje, pozabili pa urediti kanalizacijo. »Pokrajina je začela spreminjati podobo, in da bi rešili občasne zastoje vode, so se že leta 1998 začeli nenadejani gradbeni posegi na našem zemljišču,« je pojasnjeval Lunder.
Bogatenje na račun drugih Kočevski župan Vladimir Prebilič: »Treba je opozoriti na dejstvo, da potekata glede zemljišč in odškodnine dva sodna postopka, od katerih je zaključen samo prvi (ureditev zemljišč). V tem postopku, ki poteka pred kočevskim sodiščem, je Občina Kočevje pridobila izvedensko mnenje, ki jasno potrjuje naše stališče, da smo uredili vse, kar smo bili po sodbi sodišča dolžni storiti, in da občina nima več nobenih obveznosti. Prav tako so vsi dozdajšnji izvedenci jasno zapisali, da bo parcela družin Deržek in Lunder vedno poplavljana, ker je na najnižji točki na lokalnem območju in se zato vode pač stekajo na ta del zemljišča. Kot župan vseh občanov občine sem si prizadeval, da zadevo rešimo z dogovorom, in sem zato družinama Deržek in Lunder predlagal, da občina parcelo odkupi in jim plača odškodnino. Vendar so zahtevali 260.000 evrov; za skupaj 8796 m2 kmetijskih zemljišč znese to skoraj 30 evrov na kvadratni meter. Zahteve po tako visokem znesku ne morem označiti drugače kot bogatenje na račun drugih občanov.« |
Cilj posega je bil jasen: v imenu javnega dobra pretok vode speljati na drugo stran ceste, torej na zemljišče v lasti Deržkovih in Lundrovih.
»Kaj se pa greste?!« je tedaj gradbincem, ki so jih poslali občinarji, zabrusil Gorazd Lunder, besen, ker se je to zgodilo, kot pravi, brez vsakršnih obvestil ali soglasij. »Da to ni naše, so mi dejali,« se še živo spominja. Zato se je brž napotil do takratnega župana Janka Vebra. »Ko so naposled ugotovili, da je črno na belem vse naše, mi je Veber dejal, da se bo po volitvah vse rešilo,« je pripovedoval Lunder. »Takrat sem mu še dejal, naj jo odkupijo in potem delajo z njo, kar želijo!« Šlo naj bi za bagatelnih 20.000 mark.
Že kmalu, kot pravi Lunder, so se pojavili delavci kočevskega Hydrovoda. »Po našem so potem skopali petmetrski kanal v dolžini približno sto metrov!« je še danes nejevoljen Lunder, še posebno ker jih spet ni nihče nič vprašal.
»Klicali smo policijo, da moramo na občino, so nam dejali, tam pa se ni hotel nihče z nami pogovarjati, zato smo z dvema kamionoma zemlje zasuli ta prepust,« je nadaljeval Lunder. »Naposled je prišla policija in nas vklenila kar na našem dvorišču, tako smo lahko le zrli, kako so iz našega nekoč rodovitnega zemljišča ustvarili popolno močvirje!« In v tistem – pravzaprav – podržavili in legalizirali meteorne odplake, ki so se na njihovem začele mešati s fekalnimi. »In to na podlagi ustne odločbe, ki je ni inšpektor za ceste RS nikdar napisal, tega dokumenta nismo nikdar videli …« Takratni direktor občinske uprave Leon Behin, s katerim sta se v otroštvu skupaj igrala, »mi je še rekel: 'Zdaj pa pojdi tožit, če si upaš!'«
Na poplavnem območju Nekdanji župan Janko Veber: »Zemljišče, o katerem sprašujete, je na poplavnem območju, kamor se stekajo površinske meteorne vode, vode iz jezera, kar je posledica rudarjenja. Z ukrepi, ki so bili izvedeni med mojim županovanjem, smo zajeli izvire in jih speljali v požiralnike. S tem smo bistveno zmanjšali razlivanje vode proti njihovi stanovanjski hiši. Zakaj spor še ni rešen, se ne morem opredeljevati. Po meni znanih podatkih je občina zamenjala odvetniško družbo, ki jo zastopa v tem primeru, razlogov pa ne poznam. Prav tako nimam podatka, kako je z udeležbo države v postopku, saj poteka ob robu parcele državna cesta, ki mora imeti urejeno odvodnjavanje.« |
Že 17 let dolga saga
Leta 2000 so Deržek-Lundrovi krenili v tožbo, ta pa se vije kot jara kača in tudi po 17 letih para njihove možgane, živce in finančne zmožnosti. »Na sodišču se prvih pet let čudežno ni prav nič zgodilo, nekajkrat so zamenjali sodnico, potem so sledile še neštete pritožbe, še več, naš prejšnji odvetnik Franjo Martinec nam je lepo rekel, da se tega ne gre več, da se je v primer zažrla politika in da nam preprosto ni pomoči.« Njihov primer vodi zdaj odvetnica Polona Senica. Zanimivo, da so leta 2010 slednjič zmagali, odtlej imajo v rokah pravnomočno odločbo, v kateri je jasno naloženo, da mora kočevska občina sporno zemljišče sanirati in preprečiti dotok vode na njihovo zemljišče. To bi morali storiti v pičlem mesecu, a do danes, pravi Lunder, se ni zgodilo nič. Družina zahteva, da se povrne tudi 80.000 evrov sodnih stroškov, ki so jih v dolgih letih vložili v iskanje svoje pravice.
Drugorazredni občani
Gorazdovi svojci so medtem že skoraj obupali. Obupali so tudi nad pravno državo. Počutijo se drugorazredne državljane. Spomnijo se tudi Vebrovega stavka v Slovenskih novicah, ki je maja 2001 takole dejal: »Kočevska občina je pripravljena odkupiti potrebno zemljišče, prav tako pa prizadetim povrniti škodo.« Gorazd Lunder pravi, da so po toliko letih že skoraj vsi pristojni, s katerimi se občasno sreča na kateri izmed obravnav, čudežno izgubili spomin. »Nihče se več ne spomni, za kaj je šlo, vsak ve povedati le to, da so reševali javno dobro, potem pa le še prelagajo odgovornost, CGP Novo mesto, denimo, da so delali po naročilu države, država, da ni nič kriva, da je kriva občina, občina, da ni imela nobene pristojnosti, Hydrovod se ne spomni, zakaj so morali delati, pravobranilec nam je celo predlagal, naj čim prej odnehamo, da se z državo pač ne gre kregati, medtem ko imamo v rokah še vedno pravnomočno sodbo iz leta 2010, po kateri bi morali imeti že zdavnaj vse urejeno, povejte, ima sploh še kakšen smisel zaupati v to državo?!«
