Vitraži namesto biologije

Življenje piše brezštevilne zgodbe, prepletene z naključnimi, za življenjsko pot usodnimi srečanji. Slovenija in Argentina, dve državi, dve domovini za Marka Jermana, ki z družino že 20 let živi v Sloveniji, rodil, odraščal in šolal pa se je v Argentini. Njegovi starši, oče Franc Jerman iz Dola pri Ljubljani, mati Lučka Kralj iz Nove Gorice, so Slovenijo zapustili kmalu po drugi svetovni vojni. »Oče je Slovenijo zapustil star 25 let, vendar je nikoli ni pozabil. Po vojni se ni smel vrniti, ko pa bi mu oblasti dovolile, se ni hotel, ker bi moral zaprositi za vizum. Mojo mamo je spoznal v Buenos Airesu, kjer so njeni starši našli zatočišče pred fašisti. Vzgojila sta nas v ljubezni do domačega ognjišča in lepe slovenske besede,« se spominja Marko.

Zdaj 57-letni Marko je v Slovenijo prvič pripotoval 1974., nazadnje pa z družino leta 1990. Najprej še ni razmišljal, da bi se sem za stalno preselil. V mestu Bariloche je končal osnovno šolo in gimnazijo, študij biologije je vpisal v Buenos Airesu. »V resnici sem želel na likovno akademijo, a so bile takrat v Argentini politične razmere že skoraj podobne civilni vojni. Na oblasti so bili peronisti, dišalo je po revoluciji, ko se je vmešala vojska in zatrla namero komunistov. Predvsem na fakultetah za družbene vede so bili slušatelji pogosto deležni nenačrtovane politične vzgoje, ko so v predavalnico prišli predavatelji z orožjem in imeli politično uro. Na fakulteti za biologijo tega ni bilo,« v lepi slovenščini pripoveduje Marko, ki ni postal biolog, usojeno mu je bilo slikarstvo.

V teku na smučeh dvakrat na olimpijadi

Bariloche leži na 800 metrih nadmorske višine in snega je vsako zimo dovolj, zato je redno treniral tek na smučeh. »Da se je tek na smučeh začel tudi v Argentini razvijati organizirano in kakovostno, je zasluga mojega očeta. Tekmoval sem v reprezentanci, Argentino sem dvakrat zastopal na olimpijskih igrah, v Innsbrucku in Lake Placidu. Zlata nisem osvojil, sem ga pa na argentinskih državnih prvenstvih.« Celo v biatlonu je enkrat zmagal. Ni mu žal časa za treninge in tekmovanja, čeprav je zaradi tega malce zanemarjal študij. A za slikanje je vedno našel čas.

»Slikati sem se učil pri akademskem slikarju in grafiku Juanu Antoniu Spotornu v Buenos Airesu. Kmalu po OI v Lake Placidu je nepričakovano umrl oče in opustil sem misel na nadaljevanje študija. Spoznal sem frančiškana, po rodu Italijana, in se z njim pogovarjal o slikarstvu in vitražih. Slednji so me vedno privlačili in zdelo se mi je, da bi si lahko z njimi služil kruh. Frančiškan je odpotoval nazaj v Assisi, kjer je imel mojster Sante Pizzol veliko razstavo. Vprašal ga je, ali bi me vzel v uk, maja 1981 pa sem že bil v Milanu, kjer sem ostal skoraj dve leti in delal le za stanovanje.«

Po vrnitvi v Argentino je začel na svoje, a ni šlo brez težav. Največ skrbi je imel z nabavo stekla, ki so ga dobavljali iz Evrope ali ZDA, kjer je bilo trikrat dražje. Naredil je kapelico, vendar je bil končni izdelek zelo drag, zato naročila niso ravno deževala. Na srečo je imela družina že utečeno turistično dejavnost, da so lahko preživeli.

Z družino v Slovenijo

V Argentino je prišel moščanski župnik Janez Rihar, ki je Marka po vrnitvi v Slovenijo vprašal, ali bi mu naredil osnutek za okno. »Sem ga narisal in poslal, da so lahko naredili vitraž. Kmalu so me spet povabili k sodelovanju za dve okni. Kaj pa, če bi osnutek sam prinesel in vitraž tudi naredil? Spraševal sem se, kje naj delam in stanujem, pa so vse uredili. Ko je bil vitraž končan in sem odhajal, mi je župnik dejal, da je v cerkvi še 11 oken. Naredila sva pogodbo in prišel sem z ženo in štirimi otroki. Z Marjanko, rojeno Kremžar, sva se spoznala v Barilocheju, imava šest otrok.«

Najprej so stanovali v najeti hiši, da pa so 1996 lahko kupili hišo v Godoviču, so morali prodati tisto v Argentini. V Sloveniji so zadovoljni, dela ima dovolj, žena uči španščino na gimnaziji in osnovni šoli v Idriji, otroci pa počasi zapuščajo domače gnezdo. Starejši sin Andrej končuje arhitekturo, Aleksander je zdravnik, Alenka je sicer študirala kitajščino, a mu raje pomaga pri vitražih, Lučka se je najprej odločila za muzikologijo, zdaj je na šoli za oblikovanje, Luka je na arhitekturi, najmlajša Mojca pa je violinistka na akademiji. Marko igra kitaro in klavir, njegova mama pa je bila odlična glasbenica in je vodila priznani otroški zbor, s katerim je nastopala tudi po Evropi, opozori na glasbeno nadarjenost v družini.

Kadar ni pri vitražih ali z družino, rad prebira dobre knjige, obiskuje kulturne prireditve in kolesari. Obiski Argentine, kjer živijo še oba brata in sestri, so bolj redki, saj je razdalja velika in pot precej stane. Njegova slovenščina pa zveni, kot da bi bil tu že od rojstva.