»Ti, ali veš, kako je B dobil svoj doktorat?« »Ne bi vedel,« sem dejal suhljatemu možiclju, ki je deloval že na videz sila pametno, pa se nisem zmotil, tip je res inteligenten, doktor matematike. In ker verjamem, da ste tudi vi dovolj pametna in suverena oseba, polnega imena osebe B ravno zato ne bi razkrival. Ker ne bi rad, da je tudi vas sram. Le to, da je bil hudo visoko v slovenski politiki in da se višje skoraj ni dalo. Da je poosebljen simbol tovarišijstva, bližnjičarstva, nepotizma, vsemogočnosti in ekonomskega principa – iz levega v desni žep, malo tebi, malo meni, brez računa in pod mizo. Poznal je vse, vsi so ga poznali. Dokler je bil v sedlu, so mu jedli z roke. Zdaj, ko ni več, pa takole in brez težav izveš, da mu je prej omenjeni praktično v celoti spisal doktorat!
»Ha, ha, tako služim!« se je v tistem prisrčno zarežal. »In to zelo dobro!« Ki je sicer že zdavnaj ugotovil, da je treba skorumpiran in sprevržen sistem, ki te, kot doktorja matematike, ne spoštuje, preprosto, izkoristiti in izrabiti. Njegov biznis je tako že lep čas – pomoč pri izdelavi diplomskih, magistrskih in celo doktorskih nalog. Večkrat se zgodi, da niti ne pomaga, temveč naredi vse – od a do ž. »Marsikomu se še naslovnice ali kazala ne da narediti!«
Kar srh nas je spreletel, ko smo izvedeli, da se v Sloveniji rojeva, še posebno odkar so se razpasle novonastale univerze in programi, neka nova kasta kao visoko izobraženih, ki pa so za svoje nazive – nekomu plačali. Ki jih vsebina lastne naloge niti malo ne zanima. Ki jih ne zanimata znanje in doprinos. Ki se zavedajo le, da je denar – sveta vladar. »Veš, tudi med profesorji tako ali tako vlada tiho soglasje, da, denimo, družboslovec ne rabi statističnega znanja, zato je tudi mentorjem svojih bodočih diplomantov povsem jasno, da bo njihov študent za statistični del naloge, ki je sicer nevemzakaj nujen, nekomu plačal. In če je študent plačal, o ja, bo tudi dobil naziv!« se je spet nasmehnil mož, ki je začel mastno služiti šele na račun slepih profesorjev, prevarantske študentarije, bolnega visokošolskega sistema, ki vse to, zdi se, zavestno omogoča. Da se pred Evropo pohvali, koliko izobraženih imamo? Koliko magistrov in doktorjev znanosti je na borzi? Da na takšen način vzdržujemo socialni mir? In gradimo državo z lažnim znanjem, lažnim upanjem in lažnimi kadri?
