Z začetkom šolskega leta se je visoka poletna sezona končala. Letošnja je bila zares visoka, števci novcev in prenočitev so namerili hude cifre, rekordi so padali od Goričkega do Pirana. Ne nujno v tej smeri.
Počitniška karavana naše familije se ni obnašala kdovekako domoljubno, temveč je spet, kot velika večina Slovencev, pomagala južnim sosedom do supersezone. Itak pa so nam turistični delavci z Bleda sredi poletja sporočili, naj k njim raje ne hodimo. Le zakaj bi se gnetli v našem koščku raja, ko pa tu kar mrgoli tujcev, obiščite nas malo pozneje, ko ne bo take gneče in ne bo tako vroče... Recimo v mrtvi sezoni, ne?
Z Obale, ki je bila tudi zabasana do amena, taki izlivi gostoljubnosti niti niso bili potrebni, saj so cestarji poskrbeli za izjemno učinkovito antireklamo. Na avtocestah proti morju so nonstop delali – kolone.
Sicer pa je tudi letošnje poletje, naše in predvsem lepo njihovo, zaznamoval boj za vsak centimeter plaže in parkinga. Dopuste so poleg kolon zagrenili plažni koncesionarji s svojimi ležalniki, komunalci, ki so odvažali brisačke (za rezervacije), mestni redarji in seveda jadranski gostinci. Čeprav so tudi med slednjimi blazne razlike. Ko smo denimo sredi julija pasli firbec na jedilniku južnodalmatinske konobe, je bila kila jastoga 800 kun, sredi avgusta na skrajnem severu hrvaške obale pa 400.
No, da je skupni imenovalec ta severnih in ta južnih eno samo nategunsko odiranje, slutimo že dolgo, pred dnevi pa nam je slutnje potrdila zagrebška gostinka Josipa, ki je v hrvaških medijih na podlagi lastnih obiskov razkrinkala svoje jadranske kolege. Ti v trgovini menda na veliko kupujejo gojene ribe po 50 kun za kilogram, nato pa jih lačnim naivnežem prodajajo kot vrhunsko ulovljeno belo ribo. Za 650 kun. »Gostinstvo na Jadranu je prevara. Njihovo vodilo se glasi: pridi, oskubli te bomo, kaj potem, če se ne vrneš nikoli več, vedno se bo našel nov bedak.«
Jah, mi smo tudi že skoraj vplačali za naslednje leto...
