ČRNOMELJ – »Prosim, pomagajte mi najti izgubljeno sestro dvojčico. Rodili sva se 10. oktobra 1960 v kraju Klanjec na Hrvaškem. Kolikor vem, so naju ločili že po enem mesecu ali dveh. Meni so povedali, da je sestrica Vesna umrla, a sem pozneje ugotovila, da to ni res.« S temi besedami je Višnja Kralj (rojena Martinko), doma v okolici Črnomlja, začela pisati elektronsko pismo, ki je ganilo že stotine src. Pismo je objavila na facebooku in ga v svet poslala še prek elektronske pošte, zato so se njene besede v kratkem času dotaknile mnogih. »Javilo se mi je že veliko ljudi, tudi domačinov iz hrvaškega Klanjca in okoliških krajev. Do zdaj informacij, ki bi me pomagale pripeljati do izgubljene sestre dvojčice, še nisem prejela, so mi pa številni posamezniki iz Slovenije, Hrvaške in celo iz Nemčije po elektronski pošti poslali same dobre želje in me podprli pri iskanju. Tokrat sem trdno odločena, da jo najdem,« je brez senčice dvoma prepričana Višnja Kralj.
Že leta nima miru
Kot pravi, so podatki o tem, da naj bi njeno sestro dvojčico kmalu po rojstvu posvojili, nepreverjeni: »Nekateri omenjajo, da naj bi pri tem pomagal tudi neznani zdravnik, saj ni nikjer dokumentirana oddaja moje sestre paru, ki naj ne bi mogel imeti svojih otrok.« Tako Višnja Kralj še danes verjame, da so njeni sestri Vesni spremenili datum rojstva, verjetno tudi rojstni kraj in ime: »Moja sestra naj bi, po predvidevanju nekaterih, zdaj živela nekje v bližini Zagreba. Morda v Veliki Gorici ali v podobnem kraju.« Ko je Višnja Kralj v elektronskem pismu v grobem opisala, kaj se je po njenem mnenju zgodilo z izgubljeno sestro, je pripela še nekaj svojih fotografij: »Upam, da bo komu, ki pozna mojo sestro, uspelo videti podobnosti in mi pomagati najti dvojčico. Do danes je nisem videla, čeprav mi občutki o njenem obstoju že leta ne dajo miru.«
Sogovornica je svojo enojajčno dvojčico poglobljeno iskala že pred štirinajstimi leti, a brskanje po izgubljenih sledeh se je pravzaprav začelo že skoraj desetletje prej. »Iščem jo vse od osamosvojitve Slovenije, torej že več kot dvajset let. Leta 1991, ko smo morali za urejanje novih dokumentov pridobiti izpisek iz matične knjige, sem se odpravila na Hrvaško. Tam sem v matični knjigi opazila, da so na strani, kjer so bili zapisani vsi sorodniki, ki so nosili moj dekliški priimek Martinko, popolnoma prazna le okenca, postavljena ob ime moje sestre Vesne. Pri vseh drugih sorodnikih je bilo zabeleženo, kdaj se je ta poročil, preselil kam drugam, kdaj je umrl, le pri Vesni je bilo vse prazno. Zapisana sta bila le dva podatka, njeno ime in datum rojstva, vse drugo pa je bilo neizpolnjeno. To se mi je že takrat zdelo čudno, zato sem se iskanja počasi lotila že tedaj,« pojasni Višnja Kralj.
Mislim, da je ona še ...
Devet let je trajalo, preden se je sogovornica prvič opogumila in svojo zgodbo predstavila javnosti. »Leta 2000 se je raziskovanja lotila hrvaška televizija. Tedaj se je od nekod pojavil mrliški list, v katerem je zapisano, da je moja sestra Vesna umrla že kmalu po rojstvu, stara komaj dober mesec. A ta dokument je do mene prišel po sila nenavadni poti – že sama sem prej po hrvaških bolnišnicah in uradih iskala kakršne koli sledi s konca leta 1960 in iz začetka leta 1961, ki bi pričale o tem, da je moja sestra umrla kot dojenček. Toda mi nismo ničesar našli, novinarji pa so dokument pridobili. Ko so mi posredovali izpisek iz matične knjige umrlih, niti za trenutek nisem verjela, da je v njem zapisana resnica. Kako se je ta dokument kar naenkrat pojavil, prej pa ga nismo našli?« se še danes sprašuje Višnja Kralj. Nato želi nadaljevati, a ji misel pretrgajo premočna čustva, ki jih hitro povozijo solze: »Mislim, da ona ni... Mislim, da je ona še...«
Višnja Kralj pravi: »Nikogar ne obsojam. Kar je bilo, je bilo. Rada bi le našla sestro. Verjamem, da ona sploh ne ve, da ima dvojčico. Zanima me, kako živi. Ko smo jo prvič iskali s pomočjo medijev, nisem imela tako dobrega občutka kot zdaj. Danes sem skoraj stoodstotno prepričana, da jo bom našla.« In če iskanje prek spleta in medijskih objav ne bo obrodilo oprijemljivih rezultatov? »Tedaj bom šla korak naprej in se odpravila raziskovat v Veliko Gorico in tja v okolico Zagreba. Tega do zdaj nisem naredila, saj ne vem, kako bi takrat, ko bi me videli, reagirali ljudje, ki poznajo mojo sestro. Enojajčni dvojčici sva, zato se lahko razlikujeva le po barvi las, frizuri in morda teži,« pravi Višnja, ki se dobro zaveda, da bi bilo takšno brskanje podobno iskanju igle v kopici sena. »A vrnitve ni. Vse življenje je z menoj in moram jo najti. Neštetokrat se spomnim nanjo, ves čas jo nosim v srcu,« pravi sogovornica in pojasni, da jo pri iskanju že vsa leta podpira njena družina: mož Marjan, oba – zdaj že odrasla – otroka in tudi vsi štirje vnučki.
Čaka odgovore iz Zagreba
In zakaj se je sogovornica iskanja lotila še enkrat, zakaj je to storila ravno zdaj? »V Metliki sem končala poklicno tekstilno šolo, nato delala najprej v tovarni Beti, nato v črnomaljskem čevljarskem podjetju Planina, nazadnje pa pri Danfoss oziroma Secop. Trenutno sem na čakanju, čez en mesec bom na zavodu. No, lani sem imela težave z zdravjem in tedaj sem veliko premišljevala. Odločila sem se, da še enkrat poskusim najti sestro. Pred nekaj dnevi, tik pred prvomajskimi prazniki, sem v zagrebško bolnišnico, kjer naj bi novembra 1960 umrla moja sestra dvojčica, in na matični urad v Zagrebu poslala vprašanja. Zanima me, zakaj naj bi Vesna pravzaprav umrla, saj podatkov o tem nisem nikjer našla. Pa bi morali biti kje zabeleženi, mar ne?«
Zdaj Višnji Kralj ne preostane drugega, kot da čaka. Čaka odgovor iz Zagreba in morebitne novice tistih, ki bi utegnili k njeni življenjski sestavljanki primakniti manjkajoče koščke. Dotlej pa trdno verjame, da njena enojajčna dvojčica živi srečno življenje, in to v le uro ali dve vožnje oddaljenem hrvaškem kraju ...