LJUBLJANA – Ali je bilo v skoraj dvanajst let trajajočem sodnem postopku res tako težko prisluhniti še dvema drugima predlaganima strokovnjakoma, ki ne govorita v prid UKC Ljubljana? To vprašanje se postavlja v primeru zakoncev Marte in Karola Hernčiča iz Kamnika, ki sta v vseh teh letih pravdanja, tudi prek večkratnih prošenj njunega odvetnika Andreja Pitaka, želela dokazati, da je bila pri zdravljenju njunega sina Gregorja na ljubljanski infekcijski kliniki leta 1999 storjena zdravniška napaka. Na njuno stran, če lahko temu tako rečemo, so pred kratkim stopili šele ljubljanski višji sodniki, ki so v celoti razveljavili sodbo ljubljanske okrožne sodnice Tatjane Turk Pilič. Ugotovili so namreč, da so na sojenju nastale »bistvene kršitve določb postopka«.
Sodnica se je namreč pri svoji odločitvi oprla le na eno izvedeniško mnenje Janje Blatnik, specialistke za pediatrijo in infektologijo iz Splošne bolnišnice Celje, ki pa je trditve glede nepravilnega in nepravočasnega zdravljenja večkrat zavrnila. Med drugim je menila, da je šlo pri Gregorju za »atipični potek težke bolezni in zelo reden potek dogodkov«, in dodala, da zelo redko vidijo, da »otrok preboleva serozni meningitis, nato pa se pojavi bakterijska superinfekcija v smislu gnojnega meningitisa«. Sodišče se je ob zavrnitvi zahtevka tožnikov pridružilo sklepnim mislim strokovnjakinje, da »ima Gregor veliko srečo, da je kljub boleznim, ki jih je pretrpel, in posledicam, nastalih zaradi teh bolezni, v družini toplo sprejet, kar mu v bodoče zagotavlja srečo, ki je marsikateri zdrav otrok nima«.
Obsojen na pomoč drugih
Prvega decembra 1999 so dečka, starega dve leti in 10 mesecev, na infekcijsko kliniko pripeljali iz kamniškega zdravstvenega doma. Tja ga je poslal njegov pediater Slavko Novak, ki je glede na simptome zapisal, da ima morda meningitis. Prva napaka naj bi bila po mnenju Hernčičevih storjena že ob sprejemu, saj na kliniki niso takoj začeli zdraviti meningitisa, ampak je pediatrinja Dušica Pleterski Rigler ugotovila, da naj bi šlo za juvenilni artritis. Po prepričanju tožnikov bi jo Gregor, če bi takoj začela vse diagnostične postopke, med drugim punkcijo možganske tekočine (likvorja), precej bolje odnesel. Otroku naj bi v prvih dneh po sprejemu dali napačen antibiotik, neustrezno zdravljenje pa je prikrilo razvoj meningitisa, ki je prešel v težje obvladljiv gnojni meningitis, ta pa je nepopravljivo poškodoval možgane. Pravilno diagnozo so postavili šele 12 dni po sprejemu, ko so zdravniki z mikroskopskim pregledom likvorja odkrili bakterijo meningitisa ter začeli ustrezno zdravljenje. A to izgubljenega časa žal ni moglo nadomestiti.
»Ko je po treh letih prišel iz bolnišnice, se je moral vsega naučiti na novo,« nam je konec septembra lani povedala Marta, ki se je z možem spominjala, da je bil Gregor do sprejema na kliniko normalen otrok brez kakršnih koli težav v razvoju. Danes pa dosega zgolj 20 odstotkov inteligence povprečnega odraslega človeka, ima epileptične napade, zelo okvarjen sluh, ne more govoriti in se normalno gibati. Zakonca sta se, ker sta bila prepričana, da je šlo za zdravniško napako, že leta 2001 odpravila do infektologa Gorazda Lesničarja iz Splošne bolnišnice Celje in zaprosila za njegovo strokovno mnenje. Ugotovil je, da je šlo v diferencialno-diagnostičnem postopku za premalo skrbno oziroma zmotno presojo in opustitev pravočasnega pregleda možganske tekočine in da bi bile pri hitrejši postavitvi diagnoze in ustreznejšem zdravljenju posledice infekcije osrednjega živčevja manjše. Podobno je med sojenjem leta 2007 ugotovila izvedenka medicinske stroke Jelka Reberšek Gorišek, ki je zapisala, da je bila presoja lečečih zdravnikov ob sprejemu preozka in zato zmotna.
Izvedenka le na sodišče
A, kot že rečeno, sodnica Turk Piličeva mnenj teh dveh strokovnjakov ni želela upoštevati. Zavrnila je tudi predlog tožnikov za pisno dopolnitev izvedeniškega mnenja Blatnikove in njeno zaslišanje, ker naj bi bilo to po njenem mnenju nepotrebno. »Pravice stranke predlagati dokaze, biti navzoča pri njihovi izvedbi, postavljati vprašanje pričam in izvedencem ter se izjaviti o rezultatu dokazovanja, spadajo med temeljna jamstva poštenega postopka,« so na to odgovorili višji sodniki in dodali, da je po stališču sodne prakse zaslišanje izvedenca nujno, ko gre za zadeve, v katerih je izid pravde odločilno odvisen od izvedenskega mnenja. »V teh primerih zato sodišče ne sme zavrniti obrazloženega predloga za zaslišanje izvedenca z utemeljitvijo, da je po njegovi oceni izvedensko mnenje popolno in prepričljivo ali da nadaljnja pojasnila niso potrebna oziroma da zaslišanje izvedenca ne bi moglo privesti do drugačnega mnenja,« so bili še kritični višji sodniki.
Na pomisleke družine Hernčič bi morala, kot še menijo v nadaljevanju, najprej odgovoriti izvedenka. Ta bo morala glede na napotek višjih sodnikov v ponovljenem sojenju priti na sodišče, kjer jo bodo morali zaslišati in soočiti z ugotovitvami Reberšek Goriškove ter s stališči strokovnjakov, na katere obe stranki opirata utemeljenost svojih stališč v pravdi.
»Šele tako izvedeni dokaz z izvedencem bo dal zadostno podlago za oceno, ali je izvedensko mnenje pravilno in kot tako ustrezna podlaga za sodbo ali pa je treba za pravilen zaključek o (ne)obstoju napake pri zdravljenju ter o (ne)obstoju vzročne zveze med ugotovljeno oziroma zatrjevano napako in zatrjevano škodo postaviti novega izvedenca,« še menijo višji sodniki in zaključujejo, naj se sodišče opredeli do predloga tožnikov za zaslišanje Reberšek Goriškove in njenega soočenja z Blatnikovo.
