TRBIŽ – Iz Kanalske doline vabijo papeža Frančiška na obisk višarske Matere božje. Pa na prav poseben način – s pošiljanjem osebnega povabila na razglednici. Pobudnica, da bi papež še posebno blagoslovil svetišče ob združevalni tromeji narodov in držav, je bila domačinka Maria Giovanna Elmi s prijateljicama Manuello Federico de Cillia in Francesco Schenetti. Da ne bi lepa pobuda zavila na kakšno stranpot, so oblikovali še organizacijski odbor, njegovo vodenje pa zaupali trbiškemu županu Renatu Carlantoniju. V soboto, 8. marca, je akcijo predstavil tudi videmskemu nadškofu Andrei Brunu Mazzocatu.
Zdaj v Trbižu in okolici čakajo, kako se bo na povabilne razglednice odzval Frančišek. »Naredili smo, o čemer smo si upali sanjati, zdaj pa čakamo, da se nam sanje uresničijo,« pravijo v Kanalski dolini.
Slovenščina pri maši
Saj se vsi spomnimo stare pobude v tedaj še razdeljeni Evropi, da bi tri sosednje dežele – Slovenija, Koroška in Furlanija - Julijska krajina – skupaj pripravile zimsko olimpijado. Svetovni kapital ni našel dovolj olimpijskega posluha. Papež ga pa za obisk Svetih Višarij, kjer vsako uro poteka trojezična slovensko-italijansko-nemška maša, upajo, bo. Zamisel je tako všečna, da sta se ji na slovenski strani pridružili tudi občini Kranjska Gora in Bovec. Koliko povabil na razglednicah je prejel papež, sicer ve samo njegova pisarna, zagotovo pa precej tisočev. Akcija pošiljanja se je osredotočila na pravkar minuli marec, zagotovo pa jih posamezniki še pošiljajo.
Kako se je sploh začelo? Ob 650-letnici češčenja višarske Matere božje so predstavniki dežele Furlanije - Julijske krajine v papeško palačo Benediktu XVI. prinesli njen kip. Potem ko je pred njim zmolil, so ga prinašalci prijazno povabili, naj t obišče Svete Višarje. Ker je Benedikt XVI. odstopil, je bilo treba počakati na izvolitev naslednika, potem pa povabiti njega. Nekonvencionalnost novega papeža Frančiška je botrovala zamisli, da ga k višarski Mariji povabijo na izviren in obenem všečen način. Tako so ga verniki povabili osebno, z razglednicami.
Prve pokleknile ovce
Zgodba o božjepotni cerkvici na Višarjah v župniji Žabnice se po legendi začne leta 1360, ko je tamkajšnji pastir iskal izgubljeno čredo ovac. Našel jo je vrh Višarij, klečeče okrog brinjevega grma. V njem je pastir zagledal leseni kip Marije z Jezusom. Tudi sam je pokleknil, nato pa ga odnesel žabniškemu župniku. Že naslednje jutro kipa ni bilo nikjer. Pastirja, ki se je spet odpravil k čredi, je na Višarjah prilačakal enak prizor kot prejšnji dan. Ponovil je vajo, in ko se je kip spet skrivnostno vrnil na goro, ga je pustil tam. Župnik pa je šel medtem za nasvet, kaj mu je storiti, vprašat oglejskega patriarha. Ta je svetoval, naj kip pustijo, kjer so ga našli, in mu zgradijo kapelico.
O nenavadnem dogodku se je raznesel glas po deželi, z darovi so postavili kapelico, pozneje še cerkev. Uslišani romarji so poskrbeli za dober glas o višarski Mariji, Višarje pa so si k imenu lahko pripele še Svete.
Čez križe in težave
Leta 1780 je avstrijski reformatorski cesar Jožef II., sin slavne matere Marije Terezije, ukazal ukiniti vse božje poti, tako tudi višarsko. Oltarje so morali razdreti in razprodati, izkopali so celo cerkveni tlak. Kot srhljiv pomnik je ostalo le golo zidovje. Marijin kip so odnesli v žabniško cerkev in takrat je tam tudi ostal.
Verniki so jeli na Dunaj pisati prošnje, naj cesar višarsko božjo pot dovoli. Reformatorski cesar si seveda ni mogel premisliti, a je po njegovi smrti prošnje zlahka uslišal naslednik Leopold II. Romarske procesije so se vrnile, z darovi so obnovili izropano cerkev.
Veliko slavje so pripravili ob petstoletnem jubileju, leta 1860, ko so v knjigo vpisali 1477 maš, 86 slovesnih procesij, 109 slovenskih in 56 nemških pridig.
Višarska cerkev se je med soško fronto znašla v navzkrižnem topovskem ognju in 16. septembra 1915 zgorela. Kipec so rešili in ga odnesli v dolino k Janezu Kravini. Od binkošti do julija 1916 so ga hranili v župnišču v Žabnicah, pozneje je romal v Beljak, Celovec in v mariborsko baziliko Marije Matere milosti, krajši čas tudi v Dravograd. Avgusta 1917 so ga vrnili v Žabnice in na kresni večer, 24. junija 1925, so ga postavili v obnovljeno višarsko cerkvico, ki jo od tedanje prenove krasijo freske Toneta Kralja. Med drugim predstavljajo Marijo Tolažnico žalostnih, oznanjenje, beg v Egipt, dvanajstletnega Jezusa v templju, Marijo v molitvi pod križem in kronanje Vnebovzete.
Častilci Svetih Višarij, ki so bile pred Brezjami največja slovenska božja pot, pa prav zdaj potrpežljivo molijo in pišejo za papežev obisk.
Prešeren pri kraljici Evrope
Na prvo avgustovsko nedeljo je na Višarjah že tradicionalno romarsko srečanje treh Slovenij – matične, zamejske in izseljenske. Ker pa se tam stikajo slovenski, romanski in germanski svet, tako da se pri Mariji srečujejo romarji štirih jezikov – slovenskega, italijanskega, nemškega in furlanskega – v skupni pobožnosti, je preraslo v evropske narode povezujoči simbol. Kot pravijo na uradni spletni strani višarskega svetišča, Marija blagoslavlja vse, ki jo častijo v različnih jezikih, toda v isti veri in vsi enako vneto iz srca. Oni pa se nanjo obračajo: »Višarska Gospa, kraljica Evrope, prosi za nas!« Prošnjo je porodilo počutje, sorodno tistemu, kot ga je France Prešeren prelil v Zdravljico. Bogve, ali niso nanje malce vplivale tudi Višarje, saj je pod njimi v dolini v Ovčji vasi kot duhovnik služboval pesnikov pet let mlajši brat Jurij. Njegov zdajšnji soimenjak Jure Prešeren pa še vedno nagovori slovenske romarje v materinščini v višarskem gostišču Pri samostanu. Juretova mama Alma Hlede pa je prav te dni prejela priznanje Slovenskega kulturnega središča Planika za zasluge »k življenju in prisotnosti slovenskega jezika v Kanalski dolini«.
Višarska polena
Pisatelj Narte Velikonja je v romanu Višarska polena opisal prav poseben starodaven običaj. Zdaj, ko se večina častilcev k svetišču na 1790 metrov nadmorske višine pripelje z gondolsko žičnico v dvanajstih minutah, so polena seveda le še romantičen spomin. Še vedno pa na Višarje vodi iz Žabnic dve uri trajajoča stara pot Za mlini. Ob njej so romarji več stoletij od skladovnice do skladovnice spokorniško nosili polena za ogrevanje višarskih romarskih domov.
