Skladatelj in glasbeni virtuoz Giuseppe Tartini, ki se je rodil v Piranu davnega 8. aprila 1692, je najbolj znana zgodovinska osebnost Pirana in je neločljivo povezan z mestom. Pirančani so sila ponosni nanj, tako da si že od nekdaj, predvsem pa zadnja leta, vse bolj zavzeto prizadevajo negovati njegovo dediščino ter graditi promocijo svojega šarmantnega turističnega mesta tudi s kulturnim turizmom, povezanim z njim. Veličasten spomenik, ki so ga pred 120 leti postavili na največjem trgu v središču mesta, pove vse.
Zasuti mandrač
Kot je znano, je bil tam nekoč mandrač za čolne piranskih ribičev, a so ga zaradi smradu, nečistoče in skratka zaradi zdravstveno-higienskih razlogov leta 1894 zasuli. Že dve leti pozneje so 2. avgusta 1896, ko so od virtuozove smrti minila 204 leta, nanj postavili Tartinijev spomenik. To je bil za majhen Piran sila velik dogodek, saj je po nekaterih virih njegovo odkritje poleg meščanov pospremilo še kar okoli 5000 obiskovalcev iz Istre in drugih krajev. V glavnem so pripotovali po morju, saj takrat istrske železnice Parencane še ni bilo in tudi cestne povezave so bile dosti slabše od morskih.
Izdelal ga je ugledni beneški klasicistični kipar Antonio Dal Zotto (1841–1918), ki je poučeval kiparstvo na Akademiji lepih umetnosti v Benetkah in je bil od začetka leta 1895 tudi član odbora Beneškega bienala. S tem spomenikom in monumentalnimi plastikami slikarja Vecellia Tiziana (Pieve di Cadore), komediografa Carla Goldonija (Benetke), kralja Vittoria Emanuela II. (S. Martino della Battaglia) ter poveljnika Sebastiana Venierja (Benetke) je po mnenju umetnostnih zgodovinarjev dosegal vrh evropskega historizma. Mnogi ocenjujejo, da je ravno Tartinijev kip višek njegove ustvarjalnosti.
Je čas za repliko spomenika?
Bronasta postava Tartinija dominira nad trgom, ki mu je dokončno današnjo podobo z elipsasto obliko ploščadi iz belega kamna leta 2009 dal arhitekt Boris Podrecca. Podoba violinista je v nadnaravni velikosti (2,45 m) in stoji na več kot štiri metre visokem podstavku iz belega kamna. Ta je delo tržaškega kamnoseka Antonia Tamburlinija. Tartinijeva figura je prepričljivo upodobljena v trenutku zanosa, ko se, po uspešno zaigrani skladbi rahlo priklanja občinstvu. Figura je baročno razgibana, namenjena ogledu z vseh strani in violinist ima seveda v rokah violino ter lok. No, slednjega trenutno nima, saj so mu ga, kot se je v preteklosti že nekajkrat zgodilo, speljali nepridipravi...
Ker kip še nikoli ni bil restavriran in je tudi marsikje poškodovan, se v Piranu odločajo le za manjše restavratorsko-vzdrževalne posege. Pozornejši ogled pokaže še počen violinistov plašč, na podstavku je ob notni knjigi odlomljena vejica in še katera poškodba bi se našla. Da bo spomenik avgusta na osrednji proslavi ob svoji 120-letnici spet zasijal, bo tako gotovo potreboval najmanj čiščenje, kakšen zaščitni premaz in zamenjavo katerega delčka. Nekateri celo menijo, da bi morali narediti bronasto repliko kipa, original pa postaviti v muzejski prostor.
Že od srede aprila se v Piranu odvijajo Tartinijevi dnevi. Ti vsako drugo leto predstavljajo Tartinijevo glasbeno dediščino različnim generacijam ljubiteljev glasbe. Na njem so zaznamovali Tartinijev rojstni dan s koncertom violinista Črtomirja Šiškoviča in čembalista Luce Ferrinija ter predstavili novo zgoščenko Tartinijeva violina, na kateri je prvič studijsko posneta Tartinijeva violina. Nanjo je igral Šiškovič, ki že vrsto let raziskuje Tartinijevo skladateljsko zapuščino. Festival bo v soboto, 7. maja, na Tartinijevem trgu zaključila znamenita Tartinijada z nastopom Godalnega orkestra Tartinijada. Orkester združuje glasbenike godalce vseh generacij, od amaterskih učencev do profesionalnih glasbenikov. Nastopilo bo kar 260 glasbenikov iz treh držav.
Še jutri razstava v Ljubljani
Obsežni opus Giuseppeja Tartinija med drugim vsebuje okoli 130 koncertov in več kot 170 sonat za violino, večina pa ga pozna predvsem po sonati Vragov trilček. Še jutri je v atriju ljubljanske Mestne hiše na ogled razstava Tartini 1692–1770. Gre za potujočo razstavo Pomorskega muzeja Sergej Mašera Piran, ki skrbi za njegovo dediščino in tudi za stalno muzejsko zbirko v njegovi piranski rojstni hiši. Tam je poleg drugih njegovih osebnih stvari na ogled njegova violina, ki je bila izdelana v 17. oziroma 18. stoletju v znani delavnici Nicole Amatija v Bologni.
