Do leta 1955 se je naselje imenovalo Sveti Križ in domačini ime uporabljajo še danes. V Vipavski Križ se je preimenovalo na podlagi zakona o imenovanju naselij in označevanju trgov, ulic in zgradb iz leta 1948. Tako kot preimenovanje mnogo drugih krajev po Sloveniji v povojnem času je bila tudi sprememba imena Sveti Križ del obsežne kampanje oblasti, da se iz toponimov slovenskih krajev odstranijo vsi religiozni elementi. No, pomagal ni niti referendum v samostojni Sloveniji, ostalo je spremenjeno ime. Nič zato. Kraj je še vedno sveti zaradi mnogo zgodovinskih in sodobnih pričevanj o njegovi preteklosti, vlogi samostana in kulturni dediščini. Očaral vas bo z lokacijo. Če se peljete po Vipavski dolini, se preprosto ne morete pretvarjati, da ga ne vidite. Nagovarja vas z vseh strani. Ne zaman!
Hrib, kjer leži vas, je bil naseljen že v predrimskih časih
V rimskem cesarstvu je v bližini peljala pomembna cesta med Oglejem čez Hrušico do Ljubljane. Prve pisne listine o kraju segajo v 13. stoletje – vojvoda Bernard Koroški je 1252. naselje Villa Crucis podaril opatiji v Rožacu blizu Čedada. Konec 15. stoletja, po uspešnem turškem zavzetju Gorice, je takratni goriški škof dal zgraditi grad s štirimi stolpi, 1483. so ga goriški grofje obdali z obzidjem zaradi nevarnosti turških vpadov. Leta 1507 je Vipavski Križ dobil trške pravice, 1532. pa ga je cesar Ferdinand povzdignil v mesto. Leta 1636 so zgradili kapucinski samostan, v njem je živel tudi pridigar Janez Svetokriški.
Že kratek sprehod po vasi in njeni »gasi« da jasno vedeti, da je večina stavb spomeniško zaščitena, naselje pa spada med zgodovinsko najzanimivejše kraje na Vipavskem. Hiše so zaradi omejitve obzidja stisnjene v zavetje gradu in obzidja, na katero so se začele naslanjati po 1636.
Tudi župnijska cerkev Povišanja sv. Križa se, kot kraj, prvič omenja okoli 1200. Ladja je v jedru morda še gotska. Vsekakor je bila povečana 1660., o čemer priča letnica na glavnem portalu. Takrat je bil barokiziran tudi prezbiterij. Leta 1682 so ji prizidali kapelo, prezbiteriju pa zakristijo. Prezbiterij in ladjo je 1903. s freskami okrasil Clemente Del Neri. Na temenu prezbiterija je Povišanje sv. Križa s štirimi evangelisti.
Za velikim oltarjem je na levi na tleh pokrov grobnice z letnico 1627. Baročna prižnica na levi strani slavoloka je iz marmorja. Na desni stoji krstilnik iz 1858., obdan z marmornim okvirjem, nad katerim je luneta s Krstom v Jordanu, delom Toneta Kralja, najverjetneje iz 60. let 20. stoletja.
Leta 1535 so grofje Thurn v Vipavskem Križu pozidali mogočen grad. A ker so simpatizirali s protestanti, so ga morali 1605. prodati katoliškim Attemsom. Na te čase spominja Trubarjeva spominska plošča v kraju. Leta 1637 so Attemsi ob gradu za kapucine zgradili samostan in cerkev sv. Frančiška, v kateri je tudi grobnica Attemsov. Kriški meščani so 1660. ob pomoči omenjenih grofov ob nekdanji cerkvici sv. Križa postavili današnjo mogočno župnijsko cerkev. Ko je 1846. burja razkrila grajsko streho, so se grofje odselili in grad je začel propadati. Od 1885. je v njegovem severnem krilu osnovna šola, danes lepo obnovljena.
Najdragocenejše delo, ki ga hrani samostan, je rokopisni kodeks – molitvenik iz 15. stoletja, pisan v gotski minuskuli in okrašen z bogatimi iluminacijami ter inicialkami. Od dragocenosti knjižnica hrani pet knjig pridig Sveti priročnik rojaka kapucina Janeza Svetokriškega, zbrane spise sv. Hieronima v 24 zvezkih in druga dragocena dela. Svetokriški je bil prvi slovenski pripovednik in oče slovenskega cerkvenega govorništva. Rodil se je 1647. v Svetem Križu, umrl pa 17. oktobra 1714 v Gorici.
Če si ogledamo stari del samostanske knjižnice, lahko vidimo okoli 2000 knjig, tiskanih med letoma 1510 in 1800. Skupaj jih je sicer blizu 25.000. Za ogled kapucinske knjižnice pišite na naslov Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Potrebujete Javascript za pogled.. Izjemno bogata je tudi likovna dediščina samostana.
